Sindikalnik

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 10. 12. 2007

SPOROČILO ZA JAVNOST 

Splošna deklaracija človekovih pravic v svojem besedilu med drugim jasno določa, da ima vsakdo pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo. Današnja situacija delavcev terja jasno vprašanje, ali zgoraj napisani nabor pravic še velja? Ali pa so te temeljne pravice le preživet ostanek preteklosti?

Na ta niz vprašanj nam lahko mogoče še najbolje odgovorijo prav mladi, na katere je padla velika večina bremena gonje za povečevanjem fleksibilizacije trga dela. Pravica do dela, oziroma proste izbire dela se je umaknila prisili k vsakršnemu, tudi neplačanemu delu. Kako si drugače razlagati določila Zakona o socialnem varstvu, k jasno pravijo, da je upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba, v času prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, delo po podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, po treh mesecih prejemanja denarne socialne pomoči pa tudi primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo? V primeru  odklonitve sledi odtegnitev denarne socialne pomoči za naslednjih šest mesecev. Ta določila še posebej prizadenejo nekaj več kot 13000 mladih iskalcev prve zaposlitve na denarni socialni pomoči, kateri so prav na začetku svoje kariere prisiljeni v vsakršno podplačano ali celo neplačano obliko delovnega razmerja. In ne samo to - kako lahko govorimo o pravici do izbire dela med mladimi, če so le-ti soočeni le z eno izbiro, to je delom za določen čas? Zadnji podatki Zavoda RS za zaposlovanje so zgovorni sami po sebi; med slabimi 25000 prijavljenimi prostimi delovnimi mesti jih več kot tri četrtine predstavlja zaposlitve za določen čas. Posledice? Po uporabi začasnih zaposlitev med mladimi (15-24 let) je Slovenija z 63,8% deležem v evropskem merilu samo za Španijo in Poljsko, pri čemer je stopnja razširjenosti med mladimi ženskami še višja, celo 73,3%. Seveda se tukaj zgodba še zdaleč ne konča, morebiti se za mlade prav na tem mestu šele začne. Pravica do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev namreč zelo hitro zbledi ob dejstvu, da so z nestabilnimi delovnimi vzorci dokazano povezane višje stopnje poškodb pri delu. Da ne izgubljamo besed o pravici do varstva pred brezposelnostjo, ki se je kar naenkrat spremenila v strah brez brezposelnostjo. Ta obrat zelo  vešče izkoriščajo delodajalci, ki  mlade pospešeno vodijo na pot izgorevanja. 

Le kdo ima ob pogledu na takšen  položaj mladih v Sloveniji pravico čuditi se dejstvu, da se starost mater ob rojstvu prvega otroka približuje starostni meji tridesetih let? Ali da živi v skupnem gospodinjstvu s starši več kot polovica mladih moških med 18 in 34 letom ter slaba polovica mladih žensk v isti starosti?

Naj bo današnji dan ne samo Svetovni dan človekovih pravic. Naj bo tudi dan, ko se bomo vprašali, kaj ponuja naša družba z mladim – razen razbitih vzorcev dela in življenja? 

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 26.11. 2007 

SPOROČILO ZA JAVNOST 

KINOSINDIKAT ODPIRA SVOJA VRATA

a situacijaDelavsk danes ni prav rožnata. Poleg že nič kolikokrat razkritih ekonomskih dejavnikov k temu dejstvu pripomorejo grobi poskusi trganja solidarnostnih vezi med delavsko populacijo, ki predstavljajo bistvo njene moči. Ravno z namenom javne okrepitve teh vezi sta se Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ter Delavsko punkerska univerza združila v projektu KINOsindikat. KINOsindikat je družbeno kritičen prostor, namenjen vsem, ki jih zanima situacija delavcev in delavk danes in tukaj. Bistvo projekta je vzpodbujanje javne razprave, ki bo udeležence opolnomočila za boj proti odvzemanju pravic, razlaščanju in odpuščanju. Po tej poti bo KINOsindikat odpiral teme, ki znajo biti v imenu vladajočih ideologij dostikrat prezrte, a zato niso nič manj pomembne. Projekt KINOsindikat se bo prvič predstavil javnosti 28. 11. 2007 ob 18h v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, in sicer s projekcijo hrvaškega dokumentarnega filma Naša tvornica, režiserja Željka Sarića. Naša tvornica je dokumentarni film o zadnjem delavskem boju za Tovarno tobaka Zagreb (»Tvornico duhana Zagreb - TDZ«). Boju delavk in delavcev za svoja delovna mesta, svoje dostojanstvo in svojo eksistenco. Boju, ki je bil vnaprej obsojen na neuspeh, a zato nič manj neupravičen v poskusu zaustavitve vse bolj požrešne kraje, kakor je to znala reči sindikalna zaupnica Novega sindikata in vodja delavcev v TDZ-ju. Naša tvornica je dokumentarni film, ki daje gledalcu zelo jasno vedeti, da je v same temelje   mnogih tovarn vgrajeno mnogo poštenih življenj, mnogo prelitega znoja in mnogo prelitih solz. Ravno zato je boj delavk in delavcev TDZ boj vseh nas, ki pokaže, kje se konča tolerančni prag kapitalistične gonje za profitom, in kje se začne boj za pravičnejši jutri. Jutri, v katerem se bogati kapitalisti ne bodo več mastili na račun delavcev, katerih otroci bodo stikali po smetnjakih, kakor se je izrazil eden izmed delavcev TDZ. Boj se prične in konča v jedru kapitalizma. V tovarnah. Med delavci. Projekciji filma bo sledila debata, v kateri bodo sodelovali Željko Sarić, režiser Naše tvornice,Metka Roksandić, izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za področje soupravljanja in EU, Tomaž Kšela, novinar Delavske enotnosti ter Mirsad Begić, prav tako novinar Delavske enotnosti, ki bo tudi moderator debate. Dokumentarni film je v hrvaškem jeziku brez podnapisov. Vabljeni na druženje s KINOsindikatom!

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 13.11. 2007             

 SPOROČILO ZA JAVNOST 

VIDIMO SE SEDEMNAJSTEGA  NOVEMBRA! 

Živimo (najmanj) dve Sloveniji. V prvi Sloveniji se bohotijo pozitivni gospodarski kazalci, v ospredju katerih korakata zvišani stopnji gospodarske rasti in produktivnosti,  tik za njima pa padajoče stopnje brezposelnosti. V varnem zavetju teh številk živi priviligiran sloj posameznikov in posameznic, direktorjev in direktoric, lastnikov in lastnic z več kot 10.000 evri mesečnih prihodkov.

V drugi Sloveniji med drugim živi 242.000 Slovenk in Slovencev, ki na mesec zaslužijo manj kot 440 evrov. Hkrati se povečuje število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo v višini nekaj več kot 538 evrov. 119.973 upokojencev živi, ali bolje povedano, životari s  pokojnino manjšo od 400 evrov. Tudi vse več visoko izobraženih mladih pristane na denarni socialni pomoči. V začetku leta 2002 je 1065 oseb z »višjo ali več« izobrazbo prejemalo denarno socialno pomoč. Konec leta 2006 se je številka dvignila na 3565 oseb.  

V takšno, ekonomsko in socialno razklano Slovenijo je nenapovedano prihrumela inflacija. Podražitve niso prizanesle skorajda nikomur. Hrana, obleka, obutev, stanovanja, zdravstvo. Lahko si le predstavljamo, kaj pomeni nekaj odstotni dvig cen hrane v oktobru za tiste, ki živijo na temni strani slovenske zgodbe o uspehu, v tisti »drugi« Sloveniji. Po drugim strani pa  smo zelo dobro seznanjeni, kaj si o dvigu cen mislijo  nekateri promotorji »prve« Slovenije. Brez kakršnega koli moralnega mačka nam predpisujejo en dan star kruh in odvajanje od razvajenega potrošništva, odhod k drugemu ponudniku (?!).

In kaj na vse to porečemo mladi? Vsekakor smo tudi mi med tistimi, ki še kako čutimo stranske učinke sicer zloščene podobe slovenske zgodbe o uspehu.

Živimo v času in prostoru, kjer se  iskrena solidarnost spreminja v tekmovalno mreženje. Kjer je brezposelnost domnevni krovni dokaz lenobe posameznika. Kjer je  glavno družbeno gonilo povečevanje intenzivnosti dela v neskončnost, kjer je prosti čas vse bolj redka in zdravje vse bolj potrošna dobrina. Kjer je samostojno življenje v lastnem stanovanju privid daljne prihodnosti, kjer je kritični glas posameznika prej ovira kot prednost. In navsezadnje - kjer je zahteva po dvigu osnovnih plač za skromnih 11 evrov bruto razumljena kot neutemeljeno izsiljevanje (!?).

Govori se, da na mladih prihodnost stoji. A v kolikšni meri nam resnično dopuščajo  soustvarjanje lastne in dostojne prihodnosti? Zdi se, kot da je realnost ( z vsemi prej naštetimi stranskimi učinki! ) ponujena kot edina izbira, s katero se hočeš nočeš moramo slej ko prej sprijazniti. Drugače …

Tudi zato je 17. november dan, ko bomo tudi mladi pokazali, da temu ni tako. Da smo še vedno mi tisti, ki soustvarjamo lastno prihodnost in prihodnost vseh za nami. Da nismo zapadli v laž vsakodnevnega konformizma, ki še najbolje služi sebičnim interesom kapitala. Da se še kako zavedamo vloge aktivnega državljana, ki ga ni strah boriti se za svoje pravice. In morebiti tisto najpomembnejše -  da še vedno verjamemo v iskreno solidarnost vseh  v boju za skupni pravičnejši in dostojnejši jutri.

Boj za temeljne socialne in ekonomske pravice ni stvar izbire, temveč stvar odgovornosti. Zato naj bo sobota, 17. november, dan, ko bomo mladi pokazali, da smo to odgovornost pripravljeni sprejeti. Naj bo to dan, ko bomo vsem, ki so nas odpisali, češ da se utapljamo v lastni pasivnosti, s ponosom odvrnili: »Tukaj smo v boju za višje plače, za dostojno prihodnost in človeka vredno življenje!«

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 30.10. 2007

SPOROČILO ZA JAVNOST

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je svojo usmerjenost v prihodnost, ki jo kažemo tudi v delovanju in skrbi za mlade generacije, opozarjanje na njihove tegobe ter iskanje in uveljavljanje ustreznih rešitev za socialno-ekonomske probleme mladih, pokazala s formalno vzpostavitvijo Odbora za mlade ZSSS. Odbor za mlade ZSSS je struktura mlajših sindikalistov, namenjena izpostavljanju in reševanju problemov mladih v slovenski družbi. In teh problemov ni malo, pravilo pa izhajajo iz izzivov in preprek, s katerimi se je v današnjem času primoran spopadati mlajši del populacije.

Brezposelnost mladih je tako na primer dvakrat višja od povprečne stopnje brezposelnosti celotne populacije, mladi pa so nosilci cele vrste nestabilnih oblik zaposlitev. Kot izrazit primer nestabilne oblike zaposlitve z izredno pomanjkljivimi socialno-pravnimi varovalkami se izpostavlja tudi  študentsko delo, mladi pa imajo tudi zaradi tega izjemno velike težave pri prehodu v samostojno življenje.

Odbor za mlade ZSSS se zaveda specifičnega negativnega vpliva vsakega izmed teh področij na življenje mladih in se zato zavezal k čim bolj aktivnemu sodelovanju z mlado populacijo.  Prvi korak k temu je bila izvedba predkongresne razprave z omenjeno tematiko. Kajti le na tako postavljen, skupen način nam bo uspelo aktivno opozarjati na ne ravno rožnat položaj mlade populacije v slovenski družbi. Ob tem se naša odgovornost nikakor ne bo končala zgolj v odstiranju mestoma nevidnih problemov mladih, ampak bomo organizirali oblike  neposrednega javnega pritiska na tiste javno politične odločevalce, ki imajo moč ustvarjanja pozitivnih sprememb v življenju mladih.

Jasna potreba po javnem pritisku se je pokazala tudi med predkongresno razpravo »Mladi in sindikalizem«, ki jo je v torek, 23. oktobra, v prostorih Fakultete za družbene vede pripravil odbor za mlade ZSSS. Vrsto strukturnih problemov mlajše populacije in izzivov za sindikalno delovanje so nanizali že uvodni razpravljavci predsednik ZSSS mag.
Dušan Semolič, profesorja dr. Miroslav Stanojevič in dr.
Andrej Kurnik, predstavnik odbora za mlade Goran Lukič ter Tjaša Pureber, predstavnica Avtonomne tribune, dodatne smeri delovanja za ZSSS in odbor za mlade pa je nakazala debata udeležencev razprave.

Že tolikokrat izrečeno geslo »na mladih svet stoji« se je sčasoma neupravičeno spremenilo zgolj v enega izmed praznih promocijskih sloganov, če že ne v opravičilo pasivne družbe in floskulo za nadaljnje pomirjanje mladih, polnih vizij in energije. Prišel je čas, da resnično nekaj storimo za mlade – skupaj z mladimi. Le tako bomo okrepili v današnjem času prisilne individualizacije skorajda že pozabljeno medgeneracijsko solidarnost in spoznanje, da so mladi na koncu koncev prihodnost; prihodnost vseh nas in seveda prihodnost sindikalizma.