Sindikalnik

Včeraj je bila v prostorih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije novinarska konferenca “MLADI KOT TRŽNO BLAGO”, kjer je bilo govora o zaposlitveni in življenjski situaciji, v kateri so se dandanes znašli mladi.

Nekaj statističnih utrinkov:

 Slovenija se je po izrabi začasnih zaposlitev (»temporary contracts«) z 18,3 % deležem v četrtem četrtletju 2007 skupaj z Nizozemsko uvrstila na četrto mesto, takoj za Španijo (30,9 %), Poljsko (28,4%) ter Portugalsko (22,3 %).

Delo, Helena Kocmur, 29.6. 2008 

Ljubljana - Po petih letih nepretrgane globalne gospodarske rasti je začela svetovna inflacija dosegati zgodovinske razsežnosti. V Evropi in Savdski Arabiji je inflacija dosegla najvišjo raven v zadnjih 16 letih, vseevropska javnomnenjska raziskava, ki jo je na začetku tedna objavila evropska komisija, pa je pokazala, da je postala inflacija prvič, odkar izvajajo te raziskave, največja skrb državljanov Evropske unije. Tudi Slovencev.

Z najvišjo inflacijo se sicer spopadata Venezuela in Ukrajina (31 odstotkov), sledijo Šrilanka (26), Vietnam (25), Egipt (19,7) in Pakistan (19,27). Celo Japonska, od koder so v zadnjem desetletju praviloma poročali o deflaciji, so maja zaznali inflacijo, ki so jo povzročile višje cene hrane in nafte. Zaskrbljenost narašča tudi v Evropi, saj je inflacija, sovražnik prebivalstva številka ena, junija znova poskočila. V Španiji, denimo, četrtem največjem gospodarstvu evrskega območja, je dosegla rekordnih 5,1 odstotka, močno pa je narasla tudi v šestih nemških pokrajinah, predvsem zaradi rekordno visokih cen nafte, ki so se povzpele na skoraj 140 dolarjev za sodček. Zadnji podatki kažejo, da se je povprečna inflacija v evrskem območju z majskih 3,7 odstotka junija še povišala, in sicer na 3,9 odstotka.

Da je inflacija v njihovi državi ta trenutek najpomembnejše vprašanje, je prepričanih 37 odstotkov Evropejcev oziroma 11 odstotkov več kot ob zadnjem Eurobarometru prejšnjo jesen. Med 14 državami, katerih državljani inflacijo vidijo kot največji problem, je tudi Slovenija, ki si prvo mesto deli z Latvijo. V obeh državah je 71 odstotkov vprašanih prepričanih, da je inflacija trenutno težava številka ena. Inflacija je tudi v razvitih evropskih državah ogrozila javne finance, čedalje večja draginja pa je oklestila družinske proračune in zmanjšala kupno moč prebivalstva. Britanski premier Gordon Brown, denimo, je minuli teden že pozval svoje ministre, naj se odpovedo 1,5-odstotnemu povišanju svojih plač, da bi k enakemu dejanju spodbudili še druge javne uslužbence.

Vir: http://www.delo.si/clanek/62870

Omenjena raziskava EUROBAROMETRA je dosegljiv na spodnjem linku:

http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/eb/eb69/eb_69_first_en.pdf

Primarkove trgovine so v zadnjih nekaj letih po vsej Britaniji pognale kot gobe po dežju. Ni presenetljivo, da je eden izmed desetih kosov garderobe, prodanih v Britaniji, prodan v verigi Primark, ki je trgovinski konglomerat z glavnim sedežem na Irskem. V treh državah ima že 177 trgovin s skupaj 1,6 milijona kvadratnimi metri prodajne površine in 25.000 zaposlenimi.

Ko je Primark odprl prvo trgovino v Britaniji, kje drugje kot na londonskem Oxford Streetu, so jo mlade Britanke napadle, kot bi bila oblačila zastonj. V prvih desetih dneh so prodali več kot milijon kosov garderobe

Ni presenetljivo, da zavistne konkurenčne verige poskušajo posnemati Primarkov koncept, po katerem ta ponuja novo modo hitro in poceni.

In sedaj trenutek resnice:

Zahvaljujoč skupni sedemmesečni tajni novinarski preiskavi BBC, avtorjev priljubljene televizijske oddaje Panorama in tednika Observer, je zdaj prišlo na dan, da v ozadju tega sumljivega koncepta ni nič čudežnega. Odkritje ni presenetljivo: majice, obleke in druga oblačila, ki jih Primark ponuja za vsega nekaj funtov, šivajo večinoma otroci, stari celo le enajst let. Preiskava je pokazala, da za tovarne, s katerimi je sodeloval Primark v Indiji, v pravcatih suženjskih razmerah od jutra do večera skoraj zastonj delajo lačni in celo žejni otroci, med drugim v taboriščih v južni Indiji, kamor so se zatekli tamilski begunci iz Šrilanke.

Celoten članek si lahko preberete na spodnji povezavi:

http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/328872

KINOSINDIKAT 

V sodelovanju s študentskim politološkim društvom Polituss 

predstavlja dokumentarni film  

                                                                                       »SMRT DELAVCA«

     MICHAEL GLAWOGGER, AVSTRIJA, 2005 

    PONEDELJEK, 31. 3. 2008, 19. 30

                                                                            FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE,     

                                                                                          PREDAVALNICA 21                                

  RAZPRAVO PO OGLEDU DOKUMENTARNEGA FILMA

  BOSTA VODILA           

                                                                CIRIL OBERSTAR  IN BOŠTJAN NEDOH  ( DPU )

23. marca 2008 ob 20h bo na Radiu Študent prva oddaja “Viza za budučnost”, namenjena delavcem migrantom. Več o tem si lahko prebereš na:

http://tovarna.org/

Za vsa vprašanja, odgovore, pomisleke, komentarje, kritike, pohvale, opombe, pripombe, mnenja, stališča, in ostale besedne akcije je SINDIKALNIK dosegljiv na naslednjih naslovih: 

ZVEZA SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE

Odbor za mlade

Dalmatinova 4

1000 Ljubljana

Slovenija

Telefon Centrala: +386 (0)1 43 41 200

Elektronska pošta:

 stasa.pernat@sindikat-zsss.si

 goran.lukic@sindikat-zsss.si

KINOSINDIKAT GOSTUJE V SLOVENSKI KINOTEKI

Projekt Kinosindikat kot stalen in dolgoročen družbeno kritičen prostor, namenjen vsem, ki jih zanima situacija delavcev in delavk danes in tukaj, tudi v novem letu nadaljuje z izvrševanjem svojega poslanstva. Tokrat se izjemoma seli v dvorano Slovenske kinoteke na Miklošičevi 28, kjer bomo 14. januarja ob 20h predvajali kratke filme Maka Sajka.  

»Kje je železna zavesa«, »Muzej zahteva«, »Narodna noša«, »Plamen v dvonožcu«, »Strupi«.  

To so naslovi kratkih filmov, ki jih je Mako Sajko ustvaril v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Filmi se dotikajo še vedno aktualnih tem, kot so mejni režimi, pogoji dela v tovarnah, (zlo)raba kulturnih simbolov, tehnološki napredek ter njegovi stranskih učinki.  

Pred projekcijo bo kratka uvodna predstavitev filmov, po koncu predvajanja pa pogovor z režiserjem filmov Makom Sajkom. Moderator bo Rok Govednik iz delavsko punkerske univerze (DPU).  

Tokratna projekcija KINOsindikata je vsaj malo tudi zgodovinska, saj so bili filmi Maka Sajka do sedaj zelo redko javno predvajani. Zato se na tem mestu iskreno zahvaljujemo tako Slovenski kinoteki za prostore kot Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu RS, ki je prijazno odstopil filmske kopije.  

Vabljeni na druženje s KINOsindikatom! Vstop je prost!

Poglej tudi: SLOVENSKA KINOTEKA

http://www.kinoteka.si/node/977

To, kar je napisano zgoraj, ni turistični prospekt za novodobne popotnike, ki se ne zadovoljijo z zloščenimi dolgočasnimi hoteleskimi aranžmaji, temveč hočejo za vsako ceno preizkusiti vso trdoto realnosti. Ne, ne. To kar je napisano zgoraj, je realnost, ki se dogaja v naši lepi mali kmalu da državi predsednici EU tik pred našim nosom, le malce naprej od ponosno stoječih EU drogov.  Ta realnost ima vse, kar jo dela še kako resnično - naslov (Poljanska 66) ter ljudi, ki si tam delijo skupno usodo ekonomskih migrantov.  Tako je - pišem o samskem, oziroma delavskem domu in ljudeh, ki so zastavili svoje dostojanstvo, da lahko služijo uresničitvi “slovenske zgodbe o uspehu”. 

Ampak motor slovenske zgodbe o uspehu je požrešen. Za svoj pogon potrebuje še več ekonomskih migrantov, spremenjenih v tiho, učinkovito in predvsem stroškovno izjemno poceni proizvodno enoto. Zato tudi Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi kvote delovnih dovoljenj za leto 2007, ki je omogočila dvig števila delovnih dovoljenj za 5000, na 29500. 

Podjetni paraziti so ob tej novici zagotovo poskočili od veselja. Oderuški najemodajalci si že manejo od pohlepa umazane roke. Še ne siti od preštevanja evrov, nabranih od oddajanja stanovanja vedno novim generacijam študentov ( hvala državi za  “hitro” gradnjo študentskih domov…), že jim država ponuja nov paket uporabnikov njihovih večkrat preplačanih storitev.  Agencije za posredovanje dela medtem čakajo v nizkem startu, da  razširijo svojo podplačano delovno armado. Pohlep ima pač vse več imen.

Ob vsem tem se ne morem načuditi, kako hitro se delavec dandanes spremeni v reciklažno enoto za proizvodnjo profita. Navodila za uporabo so preprosta; uporabi in nato zavrzi.  Recimo na Poljansko 66, kjer se delovna sila za silo obnovi in rehabilitira (beri: naspi). In tako iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Uporabi in zavrzi. Uporabi in zavrzi. V družbo ščurkov in ostalih domačih živali.

A na koncu koncev je važno, da nihče ne zmoti mirnega plapolanja EU zastav na zloščenih belih drogovih, okoli katerih se smuka umazan zrak Ljubjane.  Če pa slučajno še kdo dvomi o nedolžni podobi Slovenije, pa so za vsak primer na strateših pozicijah tukaj še jumbo plakati, na katerih se v družbi kozarca, v katerega se je ujel slap (spet te reklame za detergent…)ljubkovalno šopiri napis “I FEEL SLOVENIA”- čutim Slovenijo.  

Le kako čuti Slovenijo neslovenski delavec s Poljanske 66? 

Pa lep preostanek praznikov in vstop v novo leto!

Že nekaj časa razmišljam o zadevah, s katerimi se srečujem ob svojem delu in moral sem nekaj v zvezi s tem tudi napisati. Zato, da morda dobim kakšen nasvet, predlog, mnenje, karkoli.

Nesprejemljivo se mi zdi, da se zaposleni morajo boriti za pravice na sodišču, za pravice, ki so jasne in nesporne, in jim kot take po zakonodaji tudi pripadajo. Primerov je ogromno, zadnja dva, najbolj sveža, pa sta sploh vredna razmišljanja kaj lahko naredimo.

Ni prav, da kot pooblaščenec na sodišču moram od delavcev slišati, kako so sindikalni zaupniki in sindikat podkupljen s strani delodajalcev, da je nesprejemljivo da se morajo poravnavati za nižje zneske, ki jim tako ali tako pripadajo. In na koncu še povedo, da tistim, ki se niso bili pripravljeni poravnati, je delodajalec odvzel višji del nadomestila za prehrano nad uredbo. Posledično bo v praksi to izgledalo tako, da bo sicer delodajalec plačal regres za leto 2003, ki ga je tako ali tako bil dolžan, bo pa nekje drugje to »spravil noter«.

Prav tako je nesprejemljivo kaj se dogaja v našem pravosodju, da se kljub ugodni in nesporni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, da smo v enem konkretnem primeru imeli prav, dopušča takšno izigravanje, da bodo nekateri ljudje na koncu ostali brez denarja, ki jim pripada. Primer zato je zadnje odvijanje situacije v eni trgovski družbi, kjer je 25 delavk vložilo zahtevke zaradi obračunavanja negativne stimulacije pri plači. Na Višjem sodišču kot sem že omenil, smo spor dobili, da je ravnanje navedenega delodajalca bilo nezakonito. In potem, ko so 3 delavke dobile plačano kar jim je pripadalo,  se je zglasilo še 25 delavk, ki so v upanju po ugodni rešitvi bile pripravljene vložiti zahtevke. Pooblaščenec delodajalca je zagotovil telefonično, da je zadeva nesporna in da bodo vsi zahtevki plačani. Za tem je delodajalec prosil za podaljšanje roka za 15 dni za plačilo, na kar smo pristali. Teden dni nazaj je prispel dopis, v katerem so nam sporočili, da ima ta trgovska družba  novega pooblaščenca in da zavračajo plačilo zahtevkov pred 1.1.2003, brez obrazložitve. Naš odziv je bil, v upanju, da bi se spor kar se da hitro rešil, da pristajamo na plačilo glavnic po izračunih za delavke, brez obresti, seveda tudi zato, da se izognemo sodnim stroškom in dolgotrajnosti postopka. Odgovor novega pooblaščenca za omenjenega delodajalca je prispel po elektronski pošti in to v enem stavku. Da zavrača našo ponudbo.

Žalostno je to, da naša zakonodaja dopušča takšno izigravanje. V redu, ni žalostno da se to dogaja, tragično je, da za take situacije in ravnanja ni sankcije. Najbolj verjeten scenarij nadaljevanja te zgodbe je takšen, da bomo za teh 25 delavk vložili tožbe. Čas (cca. 2-3 leta), ki bo potekel od vložitve tožbe, do razpisa obravnave, naprej do izdaje prvostopenjske sodbe, do skoraj sigurne pritožbe in čakanja na ponovno odločitev Višjega sodišča, bo delodajalec po dosedanjih informacijah, s katerimi razpolagamo, verjetno izkoristil za to, da bo šla družba v stečaj  in posledično te delavke ne bodo verjetno nikoli dobile to, kar se jim je več let nezakonito jemalo. Zelo malo pomeni najboljša sodba, če ljudem ne moremo zagotoviti tistega, kar jim pripada. Delodajalci si na takšen način, po mojem mnenju na skrajno nemoralen in nesprejemljiv način »kupujejo« čas, rajši plačujejo odvetniške stroške, saj v končni fazi plačajo še vedno manj, kot da bi morali vrniti tisto, kar so par let nezakonito jemali delavcem. Tudi kazenska ovadba zoper delodajalca ne zaleže.

Dejstvo je tudi, da sindikalni zaupniki v družbah po mojih izkušnjah ne opravljajo dela kot bi bilo potrebno. Nedvomno je razlog tudi zato, ker so socialno odvisni od delodajalca.  Kritike, ki jih poslušam s strani delavcev gredo v smeri da so prodani, da vse traja predolgo, da sploh ne vedo za kaj gre in podobno. Na primer, ravno v omenjeni trgovski družbi, sem bil večkrat presenečen nad odzivom sindikata v družbi, saj je pristajal na povsem nemogoče predloge delodajalca. Celo v imenu vseh zaposlenih; po pogovoru z nekaterimi kasneje, pa zaposleni dejansko sploh niso vedeli za kaj gre. Je morda rešitev v morebitni spremembi, kako bi imeli organizirane sindikate znotraj družb ? Bi morali biti sindikalni zaupniki kot »informatorji« znotraj družb, dejanske »bitke« zoper nepravilna ravnanja delodajalcev pa bi se morala boriti stroka v okviru ZSSS ? Nedvomno se mora bistveno spremeniti tudi zakonodaja, ki dopušča take scenarije.

Verjamem, da mnogim te besede niso tuje in nekateri mnogo bolje poznajo podobne scenarije, vendar je moje vprašanje tukaj, kaj lahko spremenimo ? Moje mnenje je, da nekaj moramo !

Pa srečen Božič in zdravo ter veselo novo leto 2008 !

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 14.12. 2007

SPOROČILO ZA JAVNOST 

KINOsindikat kot družbeno kritičen prostor, namenjen vsem, ki jih zanima situacija delavcev in delavk danes in tukaj, je uspešno odprl svoja vrata 28. 11. 2007 ob 18h v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, in sicer s projekcijo hrvaškega dokumentarnega filma Naša tvornica, režiserja Željka Sarića.

Ker je KINOsindikat zamišljen kot stalen in dolgoročen projekt, je prišel čas za drugo projekcijo. Tokrat bomo predvajali film »Sladkih šestnajst (Sweet Sixteen, 2002) angleškega režiserja Kena Loacha. Projekcija se bo zgodila 18. decembra 2007 ob 18h, tudi tokrat v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4.

»Sladkih šestnajst« je film o odraščanju sredi postindustrijskega opustošenja na Škotskem. Petnajstletni Liam preživlja mladost v delavskem mestecu Greenrock, v katerem ni več dela. Tradicionalni družbeni odnosi, utemeljeni na delavski kulturi, razpadajo. Da bi uresničil svoje sanje, Liam organizira produkcijsko enoto, prilagojeno novim razmeram – mladostniško tolpo, ki se ukvarja z drobnim kriminalom. 

»Sladkih šestnajst« nikakor ni film, ki bi gledalcu za vsako ceno ponudil zloščeno sliko neproblematične realnosti. Ne. To je grenko – sladek film, ki se gledalcu s še kako aktualnim prikazom razkroja industrijske socialne pokrajine še za dolgo časa zasidra v spomin. 

Projekciji filma bo sledila razprava, v kateri bodo sodelovali Nešo Stojanović iz Kriznega centra za mlade v Ljubljani, Jernej Dirnberk iz Urada RS za mladino, Metka Mencin Čeplak, asistentka na Fakulteti za družbene vede ter Primož Krašovec, član Delavsko punkerske Univerze, ki bo tudi moderator razprave.    

Vabljeni na druženje s KINOsindikatom!