Sindikalnik

Danes se je, kot smo napisali, na Brdu pri Kranju odvijala konferenca “Odprava spolnih stereotipov:Misoja (ne)mogoče”. Ob tem dogodu se je primerno spomniti na iztekajoč mesec stoletnice rojstva Simone de Beauviour, avtorice “drugega spola”.

Zato objavljamo v današnjem Dnevniku objavljen članek Tanje Lesničar Pučko, v katerem (med drugim) omeni vso ironijo francoske obeležitve tega dogodka.   

 Dnevnik, 30.1. 2008

Tanja Lesničar Pučko

Ta mesec je bila stoletnica rojstva filozofinije. Seveda so se francoski mediji nanjo pripravili, saj ni šlo za kogar koli, šlo je za Simone de Beauvoir, avtorico »feministične biblije«, kot so poimenovali njeno knjigo Drugi spol, šlo je za »Sartrovo spremljevalko« (Zakaj za Sartra nikoli niso rekli, da je bil moj spremljevalec, se je spraševala.).

In tako je 9. januarja izšla. Namreč, fotografija njene gole figure na prvi strani revije Nouvel Observateur.

Kaj neki bi si mislila o tej ironiji usode ženska, ki je posvetila življenje preučevanju položaja ženske kot drugega v moškem svetu, kot razlaščenega telesa, če bi videla svoj akt na naslovnici? Je bila to spet tista tipična francoska »chiennerie«, svinjskost, ki jo je tako žalostila? In zakaj neki niso ob 100. obletnici Sartrovega rojstva objavili njegovega akta? Ker se ne spodobi? Ker je bil vendar filozof in bi bilo to ponižujoče?

Objava je povzročila tisto, česar se je pri takšnih poniglavostih najbolj bati, širšo javno razpravo je potisnila na območje za in proti tej objavi, skupaj s slaboumno podmeno: v čem je problem, če pa je pri štiridesetih še vedno videti greha vredna? (In so ji poleg tega ljubeznivi uredniki v fotoshopu tako rekoč post mortem odpravili celulit?). Kot da je človekova intimnost res že last vseh… Javnost ni izvedela nič zanimivega o njenem delu, videli so njeno rit – in to je to.

A kaj je v resnici tisto, kar dela Simone de Beauvoir za izredno pomembno avtorico? To je vsekakor njena eksistencialistična drža par excellence: če je Sartre eksistencializem postuliral kot človekovo preseganje usode z delovanjem, je ona to preseganje izvedla tako rekoč v živo, na svojem spolu, ki ga je zgodovinsko spoznala za odtujenega samemu sebi. Z izjemno obširno raziskavo zgodovine in sedanjosti položaja žensk je prišla do ugotovitve – »ženska se ne rodi: ženska to postane« – ki je pomenila kopernikanski obrat v dojemanju spolne razlike: ta je asimetrična, deklice in dečke od ranega otroštva naprej vzgajajo v nerecipročnost odnosov, tej neenakosti pa ni mogoče najti zgodovinskega začetka, je ni mogoče pojasniti, ampak je z njo le mogoče pojasnjevati stanje. S tem Beauvoirjeva vzpostavi možnost za zgodovinsko, filozofsko, socialno, psihološko in seksualno dekonstrukcijo, zavrne nekakšno »žensko bistvo«, ki ni drugega kot priročen konstrukt za družbeno neenakost, zavrne ontološko razliko med moškim in žensko – in odpre pot za vse tisto dobro, kar se je na področju enakosti do danes zgodilo.

Njene filozofske analize se dopolnjujejo z romani, njene avtobiografije s pismi, njeno politično angažiranje z najintimnejšo osebno izkušnjo. Njeno nenehno pisanje ni beg iz, ampak v življenje – in niti trenutka tega življenja noče zamuditi. Nič človeškega ji ni tuje in če je Drugi spol zbudil toliko revolta, ga je na eni strani zaradi primitivnosti (Claude Mauriac: »O vagini vaše šefice zdaj vem vse!«, Albert Camus: »Užalila je latinsko moškost«), na drugi strani pa tudi zato, ker je skrajno skrbno opisovala stanje, ki je bilo za razum zares žaljivo, a ga mnogi niso hoteli videti in so ga razumeli kot njeno mnenje. Predvsem pa so ji seveda zamerili, da si je upala živeti polno življenje ob največjih tveganjih; kot so ga od zmeraj lahko moški.

Marsikaj v Drugem spolu je šestdeset let po izidu preseženo in marsikaj je doživelo upravičene kritike, na primer njen pogled na zgodovino ženskih bojev, ki da so bili neučinkoviti, zgolj sporadični, in so ženske lahko »svoj pritisk uveljavile samo zato, ker so se mu bili moški pripravljeni vdati«. Njen ambiciozni načrt je bil »velika slika« – a tudi zanjo ni verjela, da bo imela širše družbene učinke. Očitali so ji tudi negativno prikazovanje materinstva, menstruacije, mene, ki pa je seveda pogojeno s časom nastanka knjige (prva povojna leta) in s percepcijo »ženskih« zadev – takrat še niso vsak večer po televiziji videli novega modela higienskih vložkov in se podučili, da imajo menstruacijo samo lepa dekleta, ki se odpravljajo na dnevni maraton, pa jim običajni vložek ne bi zadoščal. Predvsem pa je treba upoštevati izjemno težke, materinstvu skrajno neprijazne povojne razmere – v Franciji je bilo v tistih letih toliko rojstev otrok kot ilegalnih abortusov. To je bil tudi čas pred izumom oralne kontracepcije, ko se je seksualnost začela osvobajati, a jo je v veliki meri oviral strah pred nezaželeno nosečnostjo.

In če smo že pri naštevanju grehov, nereflektirano je pustila svojo biseksualnost, a se je zelo dobro zavedala teh dilem, saj je jasno povedala, da ima njena zasebnost meje: »Lagala nisem, a vsega nisem želela povedati.«
Dolgo, predolgo je verjela v ruski, kitajski, kubanski socializem, po eni strani zaradi pomanjkanja pravih informacij, po drugi pa zaradi obupnega razočaranja nad kapitalizmom in skorumpirano fašistoidno politiko v predvojni Franciji, kar je spodbudilo tudi širjenje komunizma in sindikalizma. Tako so mnogi tudi po vojni, kljub boljši informiranosti, hoteli v socialističnih državnih modelih videti tisto alternativo »staremu svetu«, ki je šel v franže, a se je na veliko razočaranje francoskih levičarskih intelektualcev po vojni ponovno vzpostavil.

Ta njena intenzivnost – do sveta in ljudi, do Sartra, pa seveda do ljubimcev in ljubic, njena nora zaljubljenost v potovanja, vsa tista predvojna pešačenja in kolesarjenja, in potem navdušenje nad avtomobilsko vožnjo, pa preletavanja planeta, njena vpetost v najbolj živa dogajanja na področju filozofije, politike in literature, k temu pa neštete prekrokane, predebatirane noči – je takšna, da se druga življenja zdijo bolj podobna življenju lenivcev. Ko se zaljubi, nori in se ponižuje, kot vsako od Amorja obstreljeno bitje na tem svetu; ne kot ženska, kot so ji hoteli podtakniti, temveč kot človek. Da je to v nasprotju z njenimi feminističnimi stališči? Seveda je. Pa saj o tem je nenehno govorila, o precepu med načeli in dejanji.
Ko se postara, govori v knjigi Viellesse (Starost) o staranju, in tako že leta 1970 napove vse, kar postane aktualno kasneje, medgeneracijski razcep, krčenje socialne države na račun iztrošenih, poniževanja, ki jih telesni in duhovni odcvet povzročita predvsem ženski… Le da njen recept seveda ni plastična operacija, ampak socialna varnost in smiselno bivanje.

In ne nazadnje – Mandarini so eden najboljših romanov 20. stoletja, vedno vredni ponovnega branja.

Dolgo sem omahovala, ali naj napišem knjigo o ženski.

Vir: http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/295549/