Sindikalnik

Petsto rudarjev  zasedlo podzemne jarke 1 kilometer globoko v poljskem rudniku Budryk. Delavci “Šinvoza” in “Beka”, dveh podjetij iz Zrenjanina, katera so nekdaj skupno imela več kot 2000 zaposlenih, dočakali novo leto v prostorih tovarn. Delavci tovarne Frape Behr so 21. decembra 2007 , zaradi načrtov uprave, da odpusti skoraj 300 delavk in delavcev, zasedli tovarno. Delavke in delavci Tvornice duhana Zagreb so v prvi polovici prejšnjega leta za več kot sto dni zasedli proizvodne obrate.   Delavci v argentinski provinci Neuquen že leta 2001 zasedli tovarno Zanon. Sedaj je njeno ime FaSinPat “Fabrica Sin Patrones” ali “Tovarna brez šefov”. 

Spominjam se knjige indijskega avtorja Aruna Sadhuja in njegove knjige “Dan Bombaya“. V tej knjigi se zavrti en dan v kotlu Bombaya iz perspektiv večih oseb. Ena izmed njih je tudi sindikalni voditelj. Njegova kariera se je začela z govorom delavcem v eni izmed tovarn, kjer je bil latnik suženj kapitala in delavci sužnji lastnika. Njegove besede so bile jasne. Zelo jasne. Gre nekako takole( citat je po spominu, vendar je bistvo očitno):

“Spoštovani delavci, prosim vas, da se vprašate, kaj se zgodi s tovarno, ko gre šef na dopust? Kaj se zgodi s tovarno, ko ni šefa? Vam bom povedal - NIČ!  Tovarna še vedno deluje in delavci še vedno garajo. Sedaj se pa vprašajte, kaj bi se zgodilo, če bi vsi delavci v tej tovarni šli hkrati na dopust? Tovarna bi se ustavila! Kdo je torej tovarna? VI!”

Ali je cesar kapitalizem nag? Ali smo uvideli, da je kapitalizem le strategija izčrpavanja ljudi, katere edini pravi namen je priskrbeti alibi ne vem kateremu že grehu, to je pohlepu? Zadnjih nekaj stoletij je bila promocijska formula kapitalizma jasna. Delovala  je na zlorabi preprostega  načela  “varne zaposlitve”, ki je delodajalca povdignila v polbožanstvo, od katerega je odvisno tvoje življenje  in življenje vseh okoli tebe. Tako so šla leta, desetletja, stoletja. Pod varnim objemom te propagandne mašinerije so se rodile in umirale nove in nove generacije. Stanovanje, avto, družina. Vse to ekonomsko podprto z dobro voljo delodajalca. 

Sčasoma se je ta družbena pogodba razdrla. Zmagal je vonj po profitu. Kapital se je pričel igrati Krištofa Kolumba in iskati nove dele sveta s poceni, če ne celo zastonj delovno silo, ki bi jo koloniziral. Kapital je postal zasvojen z novo drogo, imenovano BDP, ali po domače “stopnja gospodarske rasti”. Če je BDP-ja dosti, je kapital(ist) zadovoljen. Njegovo vedenje je tipično vedenje odvisnika, kot ga prikazuje filmsa realnost - za svojo drogo je pripravljen izdati in zlorabiti vsakogar. Tudi tistega, ki mu daje sredstva, s katerimi gre po več BDP-ja. Da, tudi delavca. Njegova igra gre tako daleč, da vsa ta gonja za BDP-jem na koncu sloni na izčrpavanju delavca. Čim bolj ga boš izkoriščal, čim manj drobtinic mu boš dal, tem več bo ostalo za moj BDP, si misli kapital.

A zasvojeni kapital se zelo hitro približuje trenutku, ko bo uvidel, da je vse kar ima, le neizmerna želja po naslednji injekciji gospodarske rasti. Vse ostalo je v rokah delavca. In delavec to spoznava. 

Delavec spoznava, da je produkcija kapitala v njegovih rokah.