Sindikalnik

Pa poglejmo.

Ali so vas prepričali?

Znan ameriški časopis Fortune vsako leto objavi seznam “100 najboljših podjetij, kjer bi se zaposlil”. Da pa so se ta podjetja naščla na tem seznamu, so doprinesle tudi ugodnosti, ki jih nudijo zaposlenim.

Podjetje Cheapshake Energy, ki ima sedež blizu jezera Oklahoma v ZDA, že enakj let za zaposlene organizira tečaje potapljanja. Dovolj je prinesti potapljaško obleko, inštrukcije so podane s strani inštruktorja v velikem olimpijskem bazenu, ki je bil zaposlen za potrebe delavcev.

Podjetje Ebay, sicer 68. na seznamu, se ponaša s sobami za meditacijo, opremeljen z eteričnimi olji in sadjem.

Podjetje Genentech, sicer 5. na seznamu, nagradi vsakega zaposlenega s 4 dolarji na dan, če na delo pridejo s kolesom, javnim prevozom ali peš.

Podjetje Erickson Retirement ponuja svojim zaposlenim brezplačne poroke v kapelici, ki je bila zgrajena za to prigodo.

V Micrososftu je vsem zaposlenim zagotovoljena brezplačna dostava živil iz trgovin, v Googlu pa vsakemu zaposlenemu podarijo 1000 dolarjev - če kupi avto s hibridnim pogonom.

Vir (tukaj dobiš tudi seznam top 100 delodajalcev v ZDA)
CNNMony

Ali smo prešli v novo fazo delavskega boja? 

Čistilci na Nizozemskem so z včerajšnjim dnem v boljšem položaju - urne podstavke se jim bodo z naslednjim letom povišale iz 8.90 na 10 EUR, upravičeni bodo do poklicnega izobraževanja, tečajev tujega jezika, vse to ob bolj transparentni kolektivni pogodbi. Vse to se je doseglo z uporabo še zdaleč ne tradicionalnih oblik družbenega boja - od vdora samba benda in upornih klovnov v prostore uprave ING banke, DO “millionaire tour” prejšnji teden, kjer so “obiskovali” hiše najbogatejših šefov čistilnih podjetij.

Več o teh akcijah si lahko preberete TUKAJ

Danes se je, kot smo napisali, na Brdu pri Kranju odvijala konferenca “Odprava spolnih stereotipov:Misoja (ne)mogoče”. Ob tem dogodu se je primerno spomniti na iztekajoč mesec stoletnice rojstva Simone de Beauviour, avtorice “drugega spola”.

Zato objavljamo v današnjem Dnevniku objavljen članek Tanje Lesničar Pučko, v katerem (med drugim) omeni vso ironijo francoske obeležitve tega dogodka.   

 Dnevnik, 30.1. 2008

Tanja Lesničar Pučko

Ta mesec je bila stoletnica rojstva filozofinije. Seveda so se francoski mediji nanjo pripravili, saj ni šlo za kogar koli, šlo je za Simone de Beauvoir, avtorico »feministične biblije«, kot so poimenovali njeno knjigo Drugi spol, šlo je za »Sartrovo spremljevalko« (Zakaj za Sartra nikoli niso rekli, da je bil moj spremljevalec, se je spraševala.).

In tako je 9. januarja izšla. Namreč, fotografija njene gole figure na prvi strani revije Nouvel Observateur.

Kaj neki bi si mislila o tej ironiji usode ženska, ki je posvetila življenje preučevanju položaja ženske kot drugega v moškem svetu, kot razlaščenega telesa, če bi videla svoj akt na naslovnici? Je bila to spet tista tipična francoska »chiennerie«, svinjskost, ki jo je tako žalostila? In zakaj neki niso ob 100. obletnici Sartrovega rojstva objavili njegovega akta? Ker se ne spodobi? Ker je bil vendar filozof in bi bilo to ponižujoče?

Objava je povzročila tisto, česar se je pri takšnih poniglavostih najbolj bati, širšo javno razpravo je potisnila na območje za in proti tej objavi, skupaj s slaboumno podmeno: v čem je problem, če pa je pri štiridesetih še vedno videti greha vredna? (In so ji poleg tega ljubeznivi uredniki v fotoshopu tako rekoč post mortem odpravili celulit?). Kot da je človekova intimnost res že last vseh… Javnost ni izvedela nič zanimivega o njenem delu, videli so njeno rit – in to je to.

A kaj je v resnici tisto, kar dela Simone de Beauvoir za izredno pomembno avtorico? To je vsekakor njena eksistencialistična drža par excellence: če je Sartre eksistencializem postuliral kot človekovo preseganje usode z delovanjem, je ona to preseganje izvedla tako rekoč v živo, na svojem spolu, ki ga je zgodovinsko spoznala za odtujenega samemu sebi. Z izjemno obširno raziskavo zgodovine in sedanjosti položaja žensk je prišla do ugotovitve – »ženska se ne rodi: ženska to postane« – ki je pomenila kopernikanski obrat v dojemanju spolne razlike: ta je asimetrična, deklice in dečke od ranega otroštva naprej vzgajajo v nerecipročnost odnosov, tej neenakosti pa ni mogoče najti zgodovinskega začetka, je ni mogoče pojasniti, ampak je z njo le mogoče pojasnjevati stanje. S tem Beauvoirjeva vzpostavi možnost za zgodovinsko, filozofsko, socialno, psihološko in seksualno dekonstrukcijo, zavrne nekakšno »žensko bistvo«, ki ni drugega kot priročen konstrukt za družbeno neenakost, zavrne ontološko razliko med moškim in žensko – in odpre pot za vse tisto dobro, kar se je na področju enakosti do danes zgodilo.

Njene filozofske analize se dopolnjujejo z romani, njene avtobiografije s pismi, njeno politično angažiranje z najintimnejšo osebno izkušnjo. Njeno nenehno pisanje ni beg iz, ampak v življenje – in niti trenutka tega življenja noče zamuditi. Nič človeškega ji ni tuje in če je Drugi spol zbudil toliko revolta, ga je na eni strani zaradi primitivnosti (Claude Mauriac: »O vagini vaše šefice zdaj vem vse!«, Albert Camus: »Užalila je latinsko moškost«), na drugi strani pa tudi zato, ker je skrajno skrbno opisovala stanje, ki je bilo za razum zares žaljivo, a ga mnogi niso hoteli videti in so ga razumeli kot njeno mnenje. Predvsem pa so ji seveda zamerili, da si je upala živeti polno življenje ob največjih tveganjih; kot so ga od zmeraj lahko moški.

Marsikaj v Drugem spolu je šestdeset let po izidu preseženo in marsikaj je doživelo upravičene kritike, na primer njen pogled na zgodovino ženskih bojev, ki da so bili neučinkoviti, zgolj sporadični, in so ženske lahko »svoj pritisk uveljavile samo zato, ker so se mu bili moški pripravljeni vdati«. Njen ambiciozni načrt je bil »velika slika« – a tudi zanjo ni verjela, da bo imela širše družbene učinke. Očitali so ji tudi negativno prikazovanje materinstva, menstruacije, mene, ki pa je seveda pogojeno s časom nastanka knjige (prva povojna leta) in s percepcijo »ženskih« zadev – takrat še niso vsak večer po televiziji videli novega modela higienskih vložkov in se podučili, da imajo menstruacijo samo lepa dekleta, ki se odpravljajo na dnevni maraton, pa jim običajni vložek ne bi zadoščal. Predvsem pa je treba upoštevati izjemno težke, materinstvu skrajno neprijazne povojne razmere – v Franciji je bilo v tistih letih toliko rojstev otrok kot ilegalnih abortusov. To je bil tudi čas pred izumom oralne kontracepcije, ko se je seksualnost začela osvobajati, a jo je v veliki meri oviral strah pred nezaželeno nosečnostjo.

In če smo že pri naštevanju grehov, nereflektirano je pustila svojo biseksualnost, a se je zelo dobro zavedala teh dilem, saj je jasno povedala, da ima njena zasebnost meje: »Lagala nisem, a vsega nisem želela povedati.«
Dolgo, predolgo je verjela v ruski, kitajski, kubanski socializem, po eni strani zaradi pomanjkanja pravih informacij, po drugi pa zaradi obupnega razočaranja nad kapitalizmom in skorumpirano fašistoidno politiko v predvojni Franciji, kar je spodbudilo tudi širjenje komunizma in sindikalizma. Tako so mnogi tudi po vojni, kljub boljši informiranosti, hoteli v socialističnih državnih modelih videti tisto alternativo »staremu svetu«, ki je šel v franže, a se je na veliko razočaranje francoskih levičarskih intelektualcev po vojni ponovno vzpostavil.

Ta njena intenzivnost – do sveta in ljudi, do Sartra, pa seveda do ljubimcev in ljubic, njena nora zaljubljenost v potovanja, vsa tista predvojna pešačenja in kolesarjenja, in potem navdušenje nad avtomobilsko vožnjo, pa preletavanja planeta, njena vpetost v najbolj živa dogajanja na področju filozofije, politike in literature, k temu pa neštete prekrokane, predebatirane noči – je takšna, da se druga življenja zdijo bolj podobna življenju lenivcev. Ko se zaljubi, nori in se ponižuje, kot vsako od Amorja obstreljeno bitje na tem svetu; ne kot ženska, kot so ji hoteli podtakniti, temveč kot človek. Da je to v nasprotju z njenimi feminističnimi stališči? Seveda je. Pa saj o tem je nenehno govorila, o precepu med načeli in dejanji.
Ko se postara, govori v knjigi Viellesse (Starost) o staranju, in tako že leta 1970 napove vse, kar postane aktualno kasneje, medgeneracijski razcep, krčenje socialne države na račun iztrošenih, poniževanja, ki jih telesni in duhovni odcvet povzročita predvsem ženski… Le da njen recept seveda ni plastična operacija, ampak socialna varnost in smiselno bivanje.

In ne nazadnje – Mandarini so eden najboljših romanov 20. stoletja, vedno vredni ponovnega branja.

Dolgo sem omahovala, ali naj napišem knjigo o ženski.

Vir: http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/295549/

Urad za enake možnosti v okviru programa slovenskega predsedovanja EU organizira v sredo 30.1. 2008 konferenco z naslovom “Odprava spolnih stereotipov: misija (ne)mogoče”.

Konferenca bo poskušala osvetliti napredek ter izpostavila ključne izzive pri odpravljanju spolnih stereotipov, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, zasebnega oz. družinskega življenja, participacije in odločanja ter medijev.

Udeležita se jo lahko po dve osebi iz oragnizacije, organiziran je prevoz in zagotovljen prevod.

Lokacija: kongresni center Brdo pri Kranju

kontakt: uem@gov.si

Vir: http://www.cnvos.si/index.php?option=com_events&task=view_detail&agid=487&year=2008&month=01&day=30&Itemid=1

 Razprava o konceptu “prožne varnosti” - ali natančneje rečeno “varni prožnosti” se bo ta teden odvijala za tesno zaprtimi vrati (toliko o glasu uporabnikov…)

Ali bodo ministri in ministrice odkrili čarobno formulo trga dela?

Povzemamo sporočilo za javnost MDDSZ

Neformalno srečanje ministrov in ministric za zaposlovanje in socialne zadeve, katerega gostiteljica bo v vlogi predsedujoče Svetu EU za zaposlovanje in socialno politiko ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman, bo med 31.  januarjem in 2. februarjem 2008 na Brdu pri Kranju. Osrednja tema srečanja bo razprava o konceptu prožne varnosti.

V četrtek, 31. januarja, bo najprej sestanek ministrov iz Slovenije, Francije in Češke s predstavniki evropskih nevladnih organizacij Socialna platforma, nato pa s predstavniki evropskih socialnih partnerjev. Gre za tradicionalno srečanje trojke s temi predstavniki pred neformalnim srečanjem ministric in ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve. Udeleženci obeh srečanj bodo razpravljali o uveljavljanju načel prožne varnosti v praksi.

Po srečanju, ki bo zaprto za javnost, bo ob 17.45 novinarska konferenca.

Ministri držav članic Evropske unije bodo v petek, 1. februarja 2008, na podlagi usmerjevalnega dokumenta, ki ga bo predstavila predsedujoča Svetu ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve, slovenska ministrica Marjeta Cotman, prav tako razpravljali o prožni varnosti, in sicer o naslednjih vprašanjih:

1. Kako naj se pri oblikovanju in izvajanju celovite ureditve prožne varnosti uporabljajo skupna načela le-te, pri čemer se upošteva poseben položaj mladih in starejših delavcev, zlasti pa razsežnost spola?
2. Kakšna kombinacija ukrepov politike se je izkazala kot koristna/bi lahko bila koristna za zagotavljanje vključevanja načela enakosti spolov? Kako taki ukrepi politike vplivajo na razvoj trga dela in sistema socialne zaščite?
3. Kako bi za uspešen prehod lahko spremenili/morali spremeniti sisteme socialne zaščite, da bi bili bolje pripravljeni na prihajajoče spremembe/medsebojno učinkovanje delovne zakonodaje in pravil socialne zaščite?
4. Katere posebne ukrepe lahko uporabimo/moramo uporabiti, da se vzpostavi zaupanje in zagotovi, da mladi, starejši delavci in ženske podprejo izvedene spremembe? Kakšna naj bi bila vloga socialnih partnerjev? Kako lahko drugi deležniki prispevajo k temu cilju?

Iskanje ravnotežja med varnostjo in prožnostjo je dolgotrajen proces. Slovensko predsedstvo bo nadaljevalo razpravljanje o konceptu prožne varnosti v Evropski uniji. Po enoletni razpravi je Svet EU sprejel skupna načela prožne varnosti, ki jih je decembra podprl tudi Evropski svet. Naslednji korak bodo celostne smernice za izvajanje lizbonske strategije in prenos omenjenih načel v nacionalne programe reform z usklajenim svežnjem politik. Celostna ureditev prožne varnosti je potrebna za izboljšanje delovanja trgov dela, za podporo učinkovitih prehodov, da bi odstranili ovire pri zaposlovanju in okrepili socialno vključenost. Zato je bistveno usklajevanje med gospodarsko, socialno in izobraževalno politiko, pomembno pa je tudi spodbujanje vključujoče družbe in zavesti ter zaupanja ljudi v prihodnost lizbonskih ciljev.

Slovensko predsedstvo bo na tokratnem neformalnem srečanju ministric in ministrov namenilo posebno pozornost mladim in starejšim delavcem ter izzivom, s katerimi se na trgu dela srečujejo ženske. Poleg ministrov držav članic EU pričakujemo še komisarja za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti Vladimirja Špidlo, predsednika Odbora Evropskega parlamenta za zaposlovanje in socialne zadeve Jana Anderssona in ministre držav kandidatk za vstop v EU.

Po neformalnem srečanju, ki je za javnost zaprto, bo ob 17.15 predsedujoča Svetu ministrov Marjeta Cotman skupaj s komisarjem za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti Vladimirjem Špidlo na novinarski konferenci predstavila zaključke tega srečanja.

Vir: http://www.mddsz.gov.si/si/splosno/novice/novica/article/1939/5670/?cHash=9ebac0a2d1

Hja, študentsko delo zna biti res dvorezen meč. Poglejmo malce številke.  

Vsi vemo da je študentsko delo tesno povezano s kritjem stroškov izobraževanja.

Torej - koliko študentov v Sloveniji recimo prejema štipendije? Skupaj z dijaki  je konec leta 2006 naneslo natanko 57427 štipendij. Med 115944 vpisanimi študenti jih je štipendijo prejemalo 21,5%.

Povprečna štipendija je znašala 37900 bivših SIT, kar je zneslo 20,5% povprečne neto plače v Sloveniji za leto 2006. Če koga zanimajo bolj natančne številke, naj klikne tukaj.

Sedaj se pa malce obrnimo k drugemu izobraževalnemu strošku - bivanju.

V šolskem letu 2006/07 je bilo v 81 diajških in študentskih domovih nastanjenih 5,7 % dijakov in 17,5 % rednih študentov.V absolutnih številkah to znese 18441 oseb. Za več informacij klikni sem.  To pomeni, da velika večina študentov in študentk pade v profitne kremplje najemodajalcev. Kako pogoltni so, si lahko ogledate tukaj.

Toliko o položaju, v katerm študentsko delo seveda cveti.

Drugače pa si lahko več o študentskem delu preberemo še na naslednjih povezavah:

EVROŠTUDENT 2007

KATARINA ANTIČ: ŠTUDENTSKO DELO IN ZAPOSLOVANJE MLADIH - DIPLOMSKO DELO

MAJA PETRIČ: ŠTUDENTSKO DELO V SLOVENIJI - DIPLOMSKO DELO

Pa še nekaj o mladih družinah:

EQUAL: MLADIM MATERAM / DRUŽINAM PRIJAZNO ZAPOSLOVANJE: REZULTATI TELEFONSKE ANKETE

EQUAL: MLADIM MATERAM/ DRUŽINAM PRIJAZNO ZAPOSLOVANJE- ŠTUDIJA PRIMEROV

Raziskava o študentskem delu, narejena za potrene diplomskega dela Analiza oportunitetnih stroškov študentskega dela v Sloveniji je pokazala nekaj zelo zanimivih rezultatov.  

Slaba četrtina podjetnikov plačuje študente pod zastavljeno minimalno urno postavko 3,50 evra, 27 odstotkov študentov, ki opravljajo honorarno delo, pa so plačani manj kot 3,50 evra na uro, kažejo rezultati analize študentskega dela pri nas. Dobra polovica podjetnikov, ki študente plačujejo pod 3,50 evra, bi se prilagodila zastavljeni minimalni urni postavki, ostali pa bi v primeru njenega dviga, začeli zmanjševati obseg zaposlenih študentov.

Če bi uzakonili minimalno urno postavko 3,50 evra, bi se obseg zaposlenih študentov zmanjšal za 5,7 odstotka

Če se podjetniki odločijo za skrajno racionalni ukrep, torej da si s spremembo števila zaposlenih študentov ne povzročajo spremembe (višanja ali nižanja) stroškov dela, se obseg zaposlenih študentov pri urni postavki 3,50 evra zmanjša za 1,8 odstotka. Vendar pa opravljena raziskava kaže, da bi se ob morebitni uzakonitvi minimalne urne postavke za študentsko delo 3,50 evra, obseg zaposlenih študentov zmanjšal za 5,7 odstotka.

Razlog za tako velik razkorak med racionalnim - pričakovanim zmanjšanjem obsega zaposlovanja študentov in odgovorov podjetnikov, je moč pripisati načrtni neobjektivnosti anketirancev, saj bi »največjo ceno« morebitne uvedbe minimalne urne postavke »plačali« le delodajalci.

Študenti: Če bi nam plačali več, bi bolje študirali

Vprašani študenti trdijo, da bi zvišanje urne postavke študentskega dela pomenila boljšo kvaliteto študija, saj bi tako lahko več časa namenili študiju. Omenjena analiza študentskega dela pri nas je namreč pokazala, da obstoječa regulacija resnično povzroča visoke družbene in osebne oportunitetne stroške. Študentsko delo predstavlja študentom vir prihodkov, vir izkušenj, znanj in osebne integracije v trg dela, po drugi strani pa ustvarja takojšne in odložene stroške.

40 odstotkom ‘delujočih študentov’, se študij zaradi dela podaljša

Rezultati ankete so še pokazali, da dvema petinama študentov, ki delajo preko napotnice, delo povzroča podaljševanje dobe študija in vpliva na njegovo slabšo kakovost. Posledično se ti študentje kasneje vključujejo na trg dela, kasneje začnejo plačevati davke in hkrati na delovno mesto ne prinesejo optimiziranega strokovnega znanja.

Vir: http://www.finance.si/202619?src=najdirss

Objavljamo pismo upokojenke iz današnega Dnevnika. Preberite in si vzemite čas za premislek.

Sem upokojenka, nimam ne interneta ne časopisa, ker si tega ne morem privoščiti. Z varstvenim dodatkom (9,55 evra) moja pokojnina znaša 345,91 evra. Ob tej draginji po izjavi gospoda iz vlade krasno živim.

Trenutno še lahko kupujem (kar seveda lahko kupim) z nogami. Gospodje v vladi se ne zavedajo, da je mnogo takih ali pa še v slabših razmerah. Pomembno je, da gospodje živijo na veliki nogi. Kdo je povzročil inflacijo? Delavci, ki garajo za drobiž, ali upokojenci s pokojninami pod povprečjem? Po mojem mišljenju ne. Razumem, da se vse draži po vsem svetu, toda zakaj pri nas najbolj? Saj nam dajo po dva ali štiri odstotke dvakrat na leto, toda kaj nam to pomaga, če se vse podraži za od deset do trideset odstotkov, in to najosnovnejše: kruh in mleko, testenine, olje… S tem se seveda največ zasluži, to kupujemo vsak dan ali vsak drugi dan. Tu je denar za gospodo kapitaliste!

Vsi nam govorijo, naj zdravo živimo. Naj meni oziroma nam vlada odgovori: “Kako?” Zdrava hrana je draga, samo sprehodi niso dovolj, včasih je treba tudi kaj pojesti. Menda si bom, ko bodo povišali varstveni dodatek za 3,6 odstotka, lahko kupila en biojogurt (0,36 evra), za kolikor bo povišan. Vedno se govori in piše o povprečjih, zato da mi na dnu nikoli ne vemo, kje sploh smo.

Zadnje čase se govori, da se preveč zadolžujemo. Mi s pokojnino pod povprečjem se ne moremo, ker banka zahteva 395 evrov mesečnega dohodka. Torej, naj stari in bolehni, ko odpove pralni stroj, spet perejo po sistemu z začetka 19. stoletja? To je gospodinjski aparat, poleg hladilnika, ki je najbolj potreben.

Še in še bi lahko pisala, vem, da pomagalo ne bo nič, ne meni ne meni enakim, le lažje mi bo, ker sem tegobe napisala na papir. Še to vam povem, da bom umrla s čisto vestjo. Gospode je namreč strah, komu bo prišlo v roke njihovo nagrabljeno premoženje, s seboj ne moreš odnesi ničesar.

Moje današnje kosilo: krompir v oblicah (skuta je predraga).

Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/294905/

Se spominjate revolucionarnega študentskega leta 1968? Ali je dandanes še ostalo kaj revolucionarnega duha izpred nekaj desetletij?

 Delo, 17.1. 2008

Agata Tomažič

Kaj je ostalo od revolucionarnega maja 1968, ko so na pariških ulicah (spet) zrasle barikade? Vprašanje, ki se bo letos, ob štiridesetletnici študentskih demonstracij (ki so vzvlavolale deleč po Evropi in pljusknile tudi čez lužo) pogosto pojavljalo, zato so pri tedniku pohiteli in ga še pred letom 2007 postabili mladim Francozom, za primerjavo pa tudi mladini onkraj domačih meja in celo mladini z drugih celin. Raziskavo, ki je zajela 20.000 mladih iz Evrope, ZDA, Kitajske, Indije, Rusije, Tajvana in Japonske, je izvedla mednarodna družba Kairos Future. Anketiranci so bili stari od 16. do 29 let, anketarji pa so poskušali ugotoviti njihovo razpoloženje glede globalizacije, zaposlitve, denarja, družine in predhodnih generacij, piše L’Express.

Vrednote na smetišču zgodovine

Neodvisnost, svoboda, spreminjanje družbe - vrednote, ki so jih v 60. leth 20. stoletja živeli - so danee na smetišču zgodovine. Takšne sklep ponujajo odgovori večine mladih, odpirajo pa tudi izjeme, le da prihajajo iz neevropskih držav. Na vprašanje, katero vrednoto je najpomemebneje vcepiti otrokom, neodvisnost ali ubogljvost, so z visokim deležem pritrdilnih odgovorov v prid ubogljivosti za najbolj uklonljive izkazali prav Francozi. Za neodvisnost so se  - kakšno presenečenje - v visokih odstotkih odločali Kitajci in Japonci, iz Evrope pa predvsem Skandinavci (mladih Slovencev v anketo niso zajeli). V ZDA po drugi strani mislijo, da se vrednoti ne izključujeta in je otrokom mogoče s primernim vedenjem privzgojiti obe hkrati.

S črnogledostjo prežeti Francozi

Kar zadeva napovedi za prihodnost, je mladina s stare celine črnogleda. Francoze komentatorji označujejo kot preplašene, fatalistične in konformistične. Medtem se mladi Rusi, Indijci in Kitajci veselijo prihodnosti. S trditvama “Moja prihodnost je obetavna” in “Prepričan/-a sem, da si bom v prihodnosti našel/-a dobro zaposlitev” se ne strinjajo Francozi in Japonci, medtem ko v čase, ki prihajajo, z optimizom zro celo Danci in Američani. Na dlani je, da na optimistično razpoloženje mladih vpliva gospodarski položaj v domovini; Rusi, Kitajci in Indijci, katerih domovine se  zmorejo pohvaliti z visoko gospodarsko rastjo, so prepričani, da jih v prihodnosti čakajo same lepe stvari. Francoti, denimo, so v svoji državi priče rastoči brezposelnosti, kar jih razumljivo, ne navdaja z optimizmom.

S tem je povezana tudi pripravljenost plačevati davke in tako prispevati v pokojninsko blagajno za starejše rodove. Najmanj razumevajoči so se spet izakazali mladi Francozi, medtem ko so na vrhu voljnih davkoplačevalcev Kitajci, Danci in Američani.

Japonci brez nadzora nad svojim življenjem

Po odgovoru na vprašanje, ali imajo občutek, da v državi, kjer živijo, nadzorujejo svoje življenje, se je zgodba nekako ponovila: pritrdilno so odgovorili mladi Američani, Danci in Kitajci, na dnu - po številu pritrdilnih odgovorov in očitno tudi z moralo - so Japonci. To je po vsej verjetnosti povezano s šolskim sistemom, kajti tako za Japonsko kakor za Francijo, kjer le dobra četrtina mladih meni, da lahko vpliva na svojo prihodnost, je značilna stroga razvrstitev izobraževalnih ustanov po kakovosti. Z drugimi besedami: z diplomo ustrezne fakultete so odprta vrata na dobro plačana delovna mesta, če tega dokazila nimaš, lahko pozabiš na bleščečo kariero in razmeroma dobre zaslužke.

 Raziskovalce je zanimalo še, kako 16 - in 29 - letniki dojemajo družino. Mladi prebivalci evropskega severa so v odgovoru izpričali, da jim družinsko okolje pomeni veliko in da ga dojemajo kot nekakšen tempelj, vendar družino puščajo v zasebnosti. Po drugi strani je za mlade Američane in Kitajce to še vedno temeljna družbena celica in zatorej v družbi igra pomembno vlogo.

Poglej si spletno stran organizacije Kairos Future:  http://www.kairosfuture.com/en/node