Sindikalnik

Že nekaj časa razmišljam o zadevah, s katerimi se srečujem ob svojem delu in moral sem nekaj v zvezi s tem tudi napisati. Zato, da morda dobim kakšen nasvet, predlog, mnenje, karkoli.

Nesprejemljivo se mi zdi, da se zaposleni morajo boriti za pravice na sodišču, za pravice, ki so jasne in nesporne, in jim kot take po zakonodaji tudi pripadajo. Primerov je ogromno, zadnja dva, najbolj sveža, pa sta sploh vredna razmišljanja kaj lahko naredimo.

Ni prav, da kot pooblaščenec na sodišču moram od delavcev slišati, kako so sindikalni zaupniki in sindikat podkupljen s strani delodajalcev, da je nesprejemljivo da se morajo poravnavati za nižje zneske, ki jim tako ali tako pripadajo. In na koncu še povedo, da tistim, ki se niso bili pripravljeni poravnati, je delodajalec odvzel višji del nadomestila za prehrano nad uredbo. Posledično bo v praksi to izgledalo tako, da bo sicer delodajalec plačal regres za leto 2003, ki ga je tako ali tako bil dolžan, bo pa nekje drugje to »spravil noter«.

Prav tako je nesprejemljivo kaj se dogaja v našem pravosodju, da se kljub ugodni in nesporni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, da smo v enem konkretnem primeru imeli prav, dopušča takšno izigravanje, da bodo nekateri ljudje na koncu ostali brez denarja, ki jim pripada. Primer zato je zadnje odvijanje situacije v eni trgovski družbi, kjer je 25 delavk vložilo zahtevke zaradi obračunavanja negativne stimulacije pri plači. Na Višjem sodišču kot sem že omenil, smo spor dobili, da je ravnanje navedenega delodajalca bilo nezakonito. In potem, ko so 3 delavke dobile plačano kar jim je pripadalo,  se je zglasilo še 25 delavk, ki so v upanju po ugodni rešitvi bile pripravljene vložiti zahtevke. Pooblaščenec delodajalca je zagotovil telefonično, da je zadeva nesporna in da bodo vsi zahtevki plačani. Za tem je delodajalec prosil za podaljšanje roka za 15 dni za plačilo, na kar smo pristali. Teden dni nazaj je prispel dopis, v katerem so nam sporočili, da ima ta trgovska družba  novega pooblaščenca in da zavračajo plačilo zahtevkov pred 1.1.2003, brez obrazložitve. Naš odziv je bil, v upanju, da bi se spor kar se da hitro rešil, da pristajamo na plačilo glavnic po izračunih za delavke, brez obresti, seveda tudi zato, da se izognemo sodnim stroškom in dolgotrajnosti postopka. Odgovor novega pooblaščenca za omenjenega delodajalca je prispel po elektronski pošti in to v enem stavku. Da zavrača našo ponudbo.

Žalostno je to, da naša zakonodaja dopušča takšno izigravanje. V redu, ni žalostno da se to dogaja, tragično je, da za take situacije in ravnanja ni sankcije. Najbolj verjeten scenarij nadaljevanja te zgodbe je takšen, da bomo za teh 25 delavk vložili tožbe. Čas (cca. 2-3 leta), ki bo potekel od vložitve tožbe, do razpisa obravnave, naprej do izdaje prvostopenjske sodbe, do skoraj sigurne pritožbe in čakanja na ponovno odločitev Višjega sodišča, bo delodajalec po dosedanjih informacijah, s katerimi razpolagamo, verjetno izkoristil za to, da bo šla družba v stečaj  in posledično te delavke ne bodo verjetno nikoli dobile to, kar se jim je več let nezakonito jemalo. Zelo malo pomeni najboljša sodba, če ljudem ne moremo zagotoviti tistega, kar jim pripada. Delodajalci si na takšen način, po mojem mnenju na skrajno nemoralen in nesprejemljiv način »kupujejo« čas, rajši plačujejo odvetniške stroške, saj v končni fazi plačajo še vedno manj, kot da bi morali vrniti tisto, kar so par let nezakonito jemali delavcem. Tudi kazenska ovadba zoper delodajalca ne zaleže.

Dejstvo je tudi, da sindikalni zaupniki v družbah po mojih izkušnjah ne opravljajo dela kot bi bilo potrebno. Nedvomno je razlog tudi zato, ker so socialno odvisni od delodajalca.  Kritike, ki jih poslušam s strani delavcev gredo v smeri da so prodani, da vse traja predolgo, da sploh ne vedo za kaj gre in podobno. Na primer, ravno v omenjeni trgovski družbi, sem bil večkrat presenečen nad odzivom sindikata v družbi, saj je pristajal na povsem nemogoče predloge delodajalca. Celo v imenu vseh zaposlenih; po pogovoru z nekaterimi kasneje, pa zaposleni dejansko sploh niso vedeli za kaj gre. Je morda rešitev v morebitni spremembi, kako bi imeli organizirane sindikate znotraj družb ? Bi morali biti sindikalni zaupniki kot »informatorji« znotraj družb, dejanske »bitke« zoper nepravilna ravnanja delodajalcev pa bi se morala boriti stroka v okviru ZSSS ? Nedvomno se mora bistveno spremeniti tudi zakonodaja, ki dopušča take scenarije.

Verjamem, da mnogim te besede niso tuje in nekateri mnogo bolje poznajo podobne scenarije, vendar je moje vprašanje tukaj, kaj lahko spremenimo ? Moje mnenje je, da nekaj moramo !

Pa srečen Božič in zdravo ter veselo novo leto 2008 !

Pogodba o zaposlitvi 

S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje, ter se opredelijo najpomembnejše pravice in obveznosti delavca in delodajalca. Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi mora izpolnjevati pogoje za opravljanje dela. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 103/07) določa, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki in mora vsebovati naslednje sestavine:– podatke o delavcu in delodajalcu z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža,
– datum nastopa dela,
– naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahtevajo enaka stopnja in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela,
– kraj opravljanja dela (če ni naveden točen kraj, se šteje, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca),
– čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi (če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, mora vsebovati tudi določilo o načinu izrabe letnega dopusta),
– določilo ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom,
– določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa,
– določilo o znesku osnovne plače delavca v evrih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih,
– določilo o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače,
– določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta,
– dolžino odpovednih rokov,
– navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca oziroma splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca,
– druge pravice in obveznosti v primerih, določenih z zakonom (npr. konkurenčna klavzula).Glede nekaterih vprašanj (razporeditev delovnega časa, druge sestavine plače, letni dopust, dolžina odpovednih rokov) se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca, vendar je priporočljivo, da so vse navedene pravice in obveznosti konkretno določene v pogodbi o zaposlitvi.Če pogodba o zaposlitvi obstaja, vendar ni sklenjena v pisni obliki oziroma če niso v pisni obliki izražene vse njene sestavine, je pogodba vseeno veljavna. Pogodba o zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas. Za določen čas se lahko sklene le v zakonsko določenih primerih (npr. zaradi začasno povečanega obsega dela, nadomeščanja začasno odsotnega delavca, projektnega dela, izobraževanja ali usposabljanja, itd), pri čemer velja, da ni dopustno skleniti več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, če bi bil neprekinjen čas trajanja teh pogodb daljši od dveh let.Določila pogodbe o zaposlitvi morajo biti v skladu z zakonsko predpisano oziroma s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca dogovorjeno minimalno ravnjo pravic delavca. Lahko so za delavca ugodnejša, nikakor pa ne morejo zniževati minimalnih pravic, ki jih vsebujejo ti akti. Če bi pogodba o zaposlitvi vendarle vsebovala določila, ki bi določena vprašanja urejala za delavca manj ugodno, se namesto takšnih določil uporabljajo neposredno določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca.Delovna razmerja javnih uslužbencev ter njihove pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja primarno ureja Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07-upb3). Če posamezna vprašanja niso urejena v tem zakonu, se subsidiarno uporabljajo določila Zakona o delovnih razmerjih. Sistem plač v javnem sektorju ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07-upb7). 

Uporabne povezave:Zakon o delovnih razmerjih: http://www.uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200242&stevilka=2006, http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2007103&stevilka=5131Zakon o javnih uslužbencih: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200763&stevilka=3411Zakon o sistemu plač v javnem sektorju: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200795&stevilka=4738

PREDSTAVLJA 

18. December 2007 – 18H

SWEET SIXTEEN

 Angleška drama (2002)

REŽIJA: Ken Loach 

V DOMU SINDIKATOV,

Dalmatinova 4 (nasproti sodišča) v Ljubljani (6. nadstropje)

Gostje razprave: 

Nešo Stojanović (socialni delavec, Krizni center za mlade Ljubljana)

Jernej Dirnberk (Urad za mladino RS)

Metka Mencin Čeplak (sociologinja in socialna psihologinja, asistentka na FDV) 

Moderator: Primož Krašovec

Tukaj je nekaj odzivov zbranih s strani študentov v zvezi z obiskom na ZSSS;

• splošen vtis je bil zelo dober, veseli so bili predvsem tega, da so imeli priložnost spoznati sindikate neposredno, ne le preko medijev;
• zelo so navdušeni nad idejo združevanja dijakov in študentov v sindikate
• tako zelo, da bo ena skupina pripravila predstavitev na to temo in se v zvezi s tem obrnila na vas;
• zelo cenijo ves trud, ki je bil vložen v predstavitev, ravno tako pravijo, da se jim je zdelo lepo, da so bili postreženi s sokom in vodo, saj to tudi kaže na resnost in spoštovanje, tudi s strani organizacije do njih (’bili smo upoštevani’);
• všeč jim je bilo, da so lahko debatirali o določenih stvareh
• možnost tega pripisujejo predvsem dobro pripravljeni in strukturirani predstavitvi, ki je dopustila čas za debato.  

Pa še nekaj neposrednih vtisov iz nalog študentov:

• »Na ZSSS mi je bilo zelo všeč. Na začetku sem pomislila, da že dolgo nisem sedela v tako ’socialistični’ sejni sobi. Bila sem presenečena in v ponos mi je, da sem v uvodnem delu videla in slišala g. Dušana Semoliča. Tudi g. Utroša me je prijetno presenetil. Na predstavitvi je bil zelo dobro pripravljen, tam bi lahko sedeli še ure, pa bi nam še kar razlagal, zelo všeč pa mi je bilo tudi to, da smo se dotaknili aktualnih in perečih tem – glede demonstracij, tajkunizacije, itd. Teme je predstavil resno in zaskrbljujoče, predvsem pa nas je opozoril na pomanjkljivosti zakonodaje. Sedaj si končno bolj predstavljam vlogo ZSSS in način njihovega delovanja. Pri delu jih podpiram in jim želim veliko uspehov pri doseganju ciljev«
• » Predstavitev organizacije mi je bila zelo všeč. …. Mogoče pa se bom še enkrat vključila v ta sindikat; bodo imeli eno socialno delavko več, čeprav ne zaposleno.«
• “Moram priznati, da se mi obisk sindikatov zdi fenomenalna ideja, mogoče celo bolj potrebno in zanimivo kot obiski prejšnjih organizacij. Tudi mi se bomo namreč kmalu pridružili naši delovni sili in se bomo prav tako primorani boriti za lastne pravice, kot to počnejo sedaj delavci. Sama predstavitev organizacije je bila s strani predsednika in sekretarja ZSSS odlično izpeljana (zelo dobra sta bila pripravljena), čeprav je bilo zaradi obilice podatkov malce naporno. Vendar se je izplačalo. Do sedaj sem vedela o sindikatih veliko manj, premalo, zato sem bila vesela, da sem imela priložnost bolje spoznati to organizacijo. Pogostili so nas tudi s sokom in vodo, kar se je do sedaj zgodilo prvič.«
• »Najprej, ko sem vstopila v stavbo, me je prešinila misel ‘u madonca, to bo pa treba počasi malo prenoviti’. Po drugi strani pa je bilo vse tako domače in starinsko. Gospoda, ki sta nam povedala nekaj o sindikatih sta nas sprejela z nasmeškom na obrazih in veliko pripravljenostjo. Med predstavitvijo sem dobila občutek, da naredijo zares veliko za ljudi in da bi bili nekateri delavci, če se tako izrazim ‘pečeni’, vendar pa so mi bile nekatere izjave mogoče malce preveč idealistične.«
• » po pregledu spletne strani ZSSS, sem ugotovila da svojo organizacijo pregledno in sistematično predstavljajo. Spletna stran je enostavna in s tem dostopna tudi tistim, ki se malo manj spoznajo na splet. Na strani je ponujena brezplačna pravna in strokovna pomoč, kar kaže da zares delajo v prid uporabnikom – torej vsem delavcem. Presenetilo me je, da imajo na svoji spletni strani objavljene vse dokumente in zakone. Navdušena sem tudi, da imajo posebno področje namenjeno dijakom in študentom. O ZSSS sem pred obiskom organizacije vedela zelo malo, vendar sem se seznanila z njihovim delom in sedaj vem, kam se lahko obrnem v primeru nepravilnosti pri moji zaposlitvi. Spremljala bom tudi njihove akcije.«

In še nekaj utrinkov iz nalog in pogovorov:

• » …sedaj ko vem, da se lahko kot študent včlanim v sindikate in je letna članarina le 5€ vem, da se bom včlanil.«
• »..zelo dobro se mi zdi, da je poskrbljeno tudi za nas študente…«
• »Presenečena sem bila nad tem, da se lahko kot študentka včlanim v sindikat.«
• »Zelo fino je, da nam sporočajo preko e-pošte, kaj se dogaja. Prejšnji teden sem dobila mejl o tem, da bodo vrteli film.«

in ne pozabite :

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 14.12. 2007

SPOROČILO ZA JAVNOST 

KINOsindikat kot družbeno kritičen prostor, namenjen vsem, ki jih zanima situacija delavcev in delavk danes in tukaj, je uspešno odprl svoja vrata 28. 11. 2007 ob 18h v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, in sicer s projekcijo hrvaškega dokumentarnega filma Naša tvornica, režiserja Željka Sarića.

Ker je KINOsindikat zamišljen kot stalen in dolgoročen projekt, je prišel čas za drugo projekcijo. Tokrat bomo predvajali film »Sladkih šestnajst (Sweet Sixteen, 2002) angleškega režiserja Kena Loacha. Projekcija se bo zgodila 18. decembra 2007 ob 18h, tudi tokrat v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4.

»Sladkih šestnajst« je film o odraščanju sredi postindustrijskega opustošenja na Škotskem. Petnajstletni Liam preživlja mladost v delavskem mestecu Greenrock, v katerem ni več dela. Tradicionalni družbeni odnosi, utemeljeni na delavski kulturi, razpadajo. Da bi uresničil svoje sanje, Liam organizira produkcijsko enoto, prilagojeno novim razmeram – mladostniško tolpo, ki se ukvarja z drobnim kriminalom. 

»Sladkih šestnajst« nikakor ni film, ki bi gledalcu za vsako ceno ponudil zloščeno sliko neproblematične realnosti. Ne. To je grenko – sladek film, ki se gledalcu s še kako aktualnim prikazom razkroja industrijske socialne pokrajine še za dolgo časa zasidra v spomin. 

Projekciji filma bo sledila razprava, v kateri bodo sodelovali Nešo Stojanović iz Kriznega centra za mlade v Ljubljani, Jernej Dirnberk iz Urada RS za mladino, Metka Mencin Čeplak, asistentka na Fakulteti za družbene vede ter Primož Krašovec, član Delavsko punkerske Univerze, ki bo tudi moderator razprave.    

Vabljeni na druženje s KINOsindikatom!

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 10. 12. 2007

SPOROČILO ZA JAVNOST 

Splošna deklaracija človekovih pravic v svojem besedilu med drugim jasno določa, da ima vsakdo pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo. Današnja situacija delavcev terja jasno vprašanje, ali zgoraj napisani nabor pravic še velja? Ali pa so te temeljne pravice le preživet ostanek preteklosti?

Na ta niz vprašanj nam lahko mogoče še najbolje odgovorijo prav mladi, na katere je padla velika večina bremena gonje za povečevanjem fleksibilizacije trga dela. Pravica do dela, oziroma proste izbire dela se je umaknila prisili k vsakršnemu, tudi neplačanemu delu. Kako si drugače razlagati določila Zakona o socialnem varstvu, k jasno pravijo, da je upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba, v času prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, delo po podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, po treh mesecih prejemanja denarne socialne pomoči pa tudi primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo? V primeru  odklonitve sledi odtegnitev denarne socialne pomoči za naslednjih šest mesecev. Ta določila še posebej prizadenejo nekaj več kot 13000 mladih iskalcev prve zaposlitve na denarni socialni pomoči, kateri so prav na začetku svoje kariere prisiljeni v vsakršno podplačano ali celo neplačano obliko delovnega razmerja. In ne samo to - kako lahko govorimo o pravici do izbire dela med mladimi, če so le-ti soočeni le z eno izbiro, to je delom za določen čas? Zadnji podatki Zavoda RS za zaposlovanje so zgovorni sami po sebi; med slabimi 25000 prijavljenimi prostimi delovnimi mesti jih več kot tri četrtine predstavlja zaposlitve za določen čas. Posledice? Po uporabi začasnih zaposlitev med mladimi (15-24 let) je Slovenija z 63,8% deležem v evropskem merilu samo za Španijo in Poljsko, pri čemer je stopnja razširjenosti med mladimi ženskami še višja, celo 73,3%. Seveda se tukaj zgodba še zdaleč ne konča, morebiti se za mlade prav na tem mestu šele začne. Pravica do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev namreč zelo hitro zbledi ob dejstvu, da so z nestabilnimi delovnimi vzorci dokazano povezane višje stopnje poškodb pri delu. Da ne izgubljamo besed o pravici do varstva pred brezposelnostjo, ki se je kar naenkrat spremenila v strah brez brezposelnostjo. Ta obrat zelo  vešče izkoriščajo delodajalci, ki  mlade pospešeno vodijo na pot izgorevanja. 

Le kdo ima ob pogledu na takšen  položaj mladih v Sloveniji pravico čuditi se dejstvu, da se starost mater ob rojstvu prvega otroka približuje starostni meji tridesetih let? Ali da živi v skupnem gospodinjstvu s starši več kot polovica mladih moških med 18 in 34 letom ter slaba polovica mladih žensk v isti starosti?

Naj bo današnji dan ne samo Svetovni dan človekovih pravic. Naj bo tudi dan, ko se bomo vprašali, kaj ponuja naša družba z mladim – razen razbitih vzorcev dela in življenja? 

Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije (ZSSS) s sprejetjem smernic za prihodnje delo na področju mladih vstopa na pomembno pot k utrjevanju sindikatov v širši družbi in s tem konstruktivno prispeva h gradnji boljše socialno – družbene klime.

ZSSS in mladi

Analize s področja poznavanja sindikatov med mlado populacijo nam razkrivajo pomanjkljivo znanje mladih o poznavanju dela in družbene vloge sindikatov. Ob pregledu učnih načrtov srednjih šol in fakultet ugotovimo, da sindikalne vsebine niso predmet razprave in del izobraževalnega procesa. Zaradi slabega družbenega znanja bodo sindikati morali nujno vzpostaviti celovito zunanjo podobo in učinkovite načine informiranja javnosti. Hkrati pa bodo mladi ponudili sindikatom nove perspektive in razumevanje spreminjajočih se življenjskih pogojev.  

ZSSS se mora povezovati z ostalimi organizacijami in združenji s področja dela z mladimi ter s skupnimi akcijami izvajati javne kampanje, informiranje in strokovne analize problemov mladih. Le na podlagi široko zastavljenega delovanja z mlajšo generacijo, bomo v našo organizacijo pritegnili dijake, študente in mlade delavke in delavce ter jih tako zavarovali in opogumili, da skupaj ukrepamo proti krivicam in negotovim situacijam v katere so danes vse pogosteje pahnjeni. Sindikati se morajo aktivno vključiti v delo izobraževalnih institucij, prispevati k njihovim vsebinam tudi skozi neformalne oblike sodelovanja, ozaveščanja in promocije sindikalizma. Če želimo, da bodo mladi vstopali v sindikate ZSSS, jim moramo ponuditi po vsebinah in pristopu prilagojeno delovanje. ZSSS si bo prizadevala, da vse njene članice vzpostavijo strukturo mladih (npr. zagovornik, predstavnik, koordinator, odbor za mlade itd.), le ta pa se bo povezala in sodelovala na ravni ZSSS. V sodelovanju s sindikati bo odbor za mlade ZSSS pripravljal strokovne analize perečih vprašanj in priprave na javne kampanje, katere pa bodo po potrebi izvajali sindikati dejavnosti in ZSSS.

Negotove oblike dela in zaposlitve

V času, ko je flexicurity (prožna varnost) končna rešitev za preveč toge in regulirane trge dela,  v skupino katerih naj bi sodila tudi Slovenija, lahko nestabilne oblike dela in zaposlitve razumemo kot enega izmed najmočnejših elementov  te strategije. Vendar se moramo nujno zavedati, da pojem »prožna varnost« nikakor ni enak pojmu »varna prožnost«, saj prvi določa jasne prednostne pravice tem spremenljivkam. Ekonomska učinkovitost ima v tem primeru prednost pred socialno varnostjo. Posledice uveljavitve »prožne varnosti« v slovenskem prostoru zelo močno učinkujejo prav na mlajšo populacijo. Le-ta se je prisiljena aktivirati za vsako ceno, da bi ubežala brezposelnosti in ohranila »delovno kondicijo«  Primerno temu se vse bolj krepi efekt pre-izobraženosti, ki se kaže v neujemanju izobrazbe mlade zaposlene osebe z zahtevami dela, ki ga opravlja. Dolgoročno bo to negativno vplivalo na izgradnjo družbe znanja v Sloveniji, h kateri naj bi stremeli. Vzporedno temu procesu se trg dela cepi na notranji del s institutom varne zaposlitve, ter zunanji del z visoko fleksibilnim vzorcem dela, katerega nosilci so praviloma predstavniki mlajših generacij. K temu prispeva predpostavka, da imajo mlajši delavci in delavke že zaradi bioloških danosti višji tolerančni prag stresa na delovnem mestu ter da so bolje prilagojeni zvišani intenzivnosti dela. Takšna, na osebnih okoliščinah utemeljena segregacija delovnih razmerij je klasična oblika diskriminacije, ki vodi v normalizacijo mobinga in izgorevanja na delovnem mestu. Ker pa se podjetniška kultura otepa vloge socialnega deležnika, je odgovornost za nastali položaj v celoti pripisana mladim. V takšnih razmerah je ustvarjanje stabilnih življenjskih pogojev za mlade izredno težko.

ZSSS naj po predlogu EKS ustvari in promovira sklop temeljnih pravic za vse zaposlene osebe, neodvisno od tipa dela in zaposlitve (npr. študentsko delo, avtorske, podjemne pogodbe, prostovoljno delo, zaposlitev za določen čas, delo preko zaposlitvenih agencij). Z različnimi ukrepi bo potrebno poudarjati nujnost sprememb sistema socialne varnosti, da bodo preko ustrezne dohodkovne podpore upoštevane spremenjene razmere na trgu dela ter hkrati povečal mobilnost delovne sile. Okrepili bomo sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami ter organizacijami trga dela z namenom vzajemnega informiranja tako študentske populacije kot tudi delodajalcev. Borili se bomo proti brezposelnosti mladih in za zviševanje njihovih možnosti na trgu dela. 

Mobing oziroma psihološko trpinčenje

Družbeno-ekonomska dinamika zadnjih petnajstih let je zlasti mlajše generacije zavedla v spoznanje, da sta medsebojno, pa tudi strukturno trpinčenje sprejemljivi praksa. Ponižujoče ravnanje in nespoštljivi odnosi so posplošeni, tako da je za opozarjanje in osveščanje o človeka vrednih odnosih in življenju skrajni čas. Nujna sta tudi hrabrenje in kultiviranje kvalitetnejših in polnejših medsebojnih, tako horizontalnih, predvsem pa vertikalnih medčloveških odnosov. Morebiti si je potrebno še pred pričetkom teh promocijskih aktivnosti priznati, da je določena mera trpinčenja in stresa delovnemu okolju imanentna, oziroma trditev, da se človek lahko (samo)uresniči le v delu, zavrniti kot ideološki konstrukt.

ZSSS bo naredila vse, da se psihološko trpinčenje ustrezno pravno sankcionira, kot oblika nasilja na delovnem mestu, dotlej pa bomo na ta pojav vztrajno opozarjali in odločno preganjali.

Problematika mladih družin v navezavi s stanovanjsko problematikoMladi v Sloveniji so soočeni z zelo močnim trgom profitnih stanovanj, katerih cene konstantno naraščajo. Če to seštejemo z izjemno nefleksibilno stanovanjsko in kreditno ponudbo, podprto z nadpovprečno visokim deležem lastniških stanovanj,  zlahka pridemo do podatka, da okoli tri četrtine mladih, do petintridesetega leta starosti, živi v skupnem gospodinjstvu s starši. V takšnem stanju se razrašča črni trg nepremičnin, kjer so mladi v uradni statistiki še vedno prikazani na istem stalnem naslovu skupaj s starši. Posledica takšne stanovanjske antipolitike mladi (najemniki) čutijo v slabi kvaliteti bivanja ter vedno znova preloženi odločitvi o ustvarjanju družine, saj zanjo nimajo izpolnjenih osnovnih socialno - ekonomskih pogojev. Zato ni  presenetljivo, da se povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka vse bolj približuje tridesetemu letu starosti. ZSSS bo zagovarjala in opozarjala na pravice najemnikov, med katerimi je izjemno veliko mladih v posebno ranljivem prehodu v samostojnost. ZSSS bo vztrajno nadzorovala učinkovitost stanovanjske javne politike, predvsem v sferi pospešene gradnje neprofitnih stanovanj in možnosti različnih oblik subvencioniranja bivanja mladih družin. Poudarjali bomo, da vrsta državnih in družbenih institucij s svojo togostjo ne sledi povečani fleksibilnosti družbe nasploh in ne prispeva k cilju doseganja družbe znanja.