Dec 21

Že nekaj časa razmišljam o zadevah, s katerimi se srečujem ob svojem delu in moral sem nekaj v zvezi s tem tudi napisati. Zato, da morda dobim kakšen nasvet, predlog, mnenje, karkoli.

 

Nesprejemljivo se mi zdi, da se zaposleni morajo boriti za pravice na sodišču, za pravice, ki so jasne in nesporne, in jim kot take po zakonodaji tudi pripadajo. Primerov je ogromno, zadnja dva, najbolj sveža, pa sta sploh vredna razmišljanja kaj lahko naredimo.

 

Ni prav, da kot pooblaščenec na sodišču moram od delavcev slišati, kako so sindikalni zaupniki in sindikat podkupljen s strani delodajalcev, da je nesprejemljivo da se morajo poravnavati za nižje zneske, ki jim tako ali tako pripadajo. In na koncu še povedo, da tistim, ki se niso bili pripravljeni poravnati, je delodajalec odvzel višji del nadomestila za prehrano nad uredbo. Posledično bo v praksi to izgledalo tako, da bo sicer delodajalec plačal regres za leto 2003, ki ga je tako ali tako bil dolžan, bo pa nekje drugje to »spravil noter«.

 

Prav tako je nesprejemljivo kaj se dogaja v našem pravosodju, da se kljub ugodni in nesporni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, da smo v enem konkretnem primeru imeli prav, dopušča takšno izigravanje, da bodo nekateri ljudje na koncu ostali brez denarja, ki jim pripada. Primer zato je zadnje odvijanje situacije v eni trgovski družbi, kjer je 25 delavk vložilo zahtevke zaradi obračunavanja negativne stimulacije pri plači. Na Višjem sodišču kot sem že omenil, smo spor dobili, da je ravnanje navedenega delodajalca bilo nezakonito. In potem, ko so 3 delavke dobile plačano kar jim je pripadalo,  se je zglasilo še 25 delavk, ki so v upanju po ugodni rešitvi bile pripravljene vložiti zahtevke. Pooblaščenec delodajalca je zagotovil telefonično, da je zadeva nesporna in da bodo vsi zahtevki plačani. Za tem je delodajalec prosil za podaljšanje roka za 15 dni za plačilo, na kar smo pristali. Teden dni nazaj je prispel dopis, v katerem so nam sporočili, da ima ta trgovska družba  novega pooblaščenca in da zavračajo plačilo zahtevkov pred 1.1.2003, brez obrazložitve. Naš odziv je bil, v upanju, da bi se spor kar se da hitro rešil, da pristajamo na plačilo glavnic po izračunih za delavke, brez obresti, seveda tudi zato, da se izognemo sodnim stroškom in dolgotrajnosti postopka. Odgovor novega pooblaščenca za omenjenega delodajalca je prispel po elektronski pošti in to v enem stavku. Da zavrača našo ponudbo.

 

Žalostno je to, da naša zakonodaja dopušča takšno izigravanje. V redu, ni žalostno da se to dogaja, tragično je, da za take situacije in ravnanja ni sankcije. Najbolj verjeten scenarij nadaljevanja te zgodbe je takšen, da bomo za teh 25 delavk vložili tožbe. Čas (cca. 2-3 leta), ki bo potekel od vložitve tožbe, do razpisa obravnave, naprej do izdaje prvostopenjske sodbe, do skoraj sigurne pritožbe in čakanja na ponovno odločitev Višjega sodišča, bo delodajalec po dosedanjih informacijah, s katerimi razpolagamo, verjetno izkoristil za to, da bo šla družba v stečaj  in posledično te delavke ne bodo verjetno nikoli dobile to, kar se jim je več let nezakonito jemalo. Zelo malo pomeni najboljša sodba, če ljudem ne moremo zagotoviti tistega, kar jim pripada. Delodajalci si na takšen način, po mojem mnenju na skrajno nemoralen in nesprejemljiv način »kupujejo« čas, rajši plačujejo odvetniške stroške, saj v končni fazi plačajo še vedno manj, kot da bi morali vrniti tisto, kar so par let nezakonito jemali delavcem. Tudi kazenska ovadba zoper delodajalca ne zaleže.

 

Dejstvo je tudi, da sindikalni zaupniki v družbah po mojih izkušnjah ne opravljajo dela kot bi bilo potrebno. Nedvomno je razlog tudi zato, ker so socialno odvisni od delodajalca.  Kritike, ki jih poslušam s strani delavcev gredo v smeri da so prodani, da vse traja predolgo, da sploh ne vedo za kaj gre in podobno. Na primer, ravno v omenjeni trgovski družbi, sem bil večkrat presenečen nad odzivom sindikata v družbi, saj je pristajal na povsem nemogoče predloge delodajalca. Celo v imenu vseh zaposlenih; po pogovoru z nekaterimi kasneje, pa zaposleni dejansko sploh niso vedeli za kaj gre. Je morda rešitev v morebitni spremembi, kako bi imeli organizirane sindikate znotraj družb ? Bi morali biti sindikalni zaupniki kot »informatorji« znotraj družb, dejanske »bitke« zoper nepravilna ravnanja delodajalcev pa bi se morala boriti stroka v okviru ZSSS ? Nedvomno se mora bistveno spremeniti tudi zakonodaja, ki dopušča take scenarije.

 

Verjamem, da mnogim te besede niso tuje in nekateri mnogo bolje poznajo podobne scenarije, vendar je moje vprašanje tukaj, kaj lahko spremenimo ? Moje mnenje je, da nekaj moramo !

Pa srečen Božič in zdravo ter veselo novo leto 2008 !