Nov 26

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 26.11. 2007 

SPOROČILO ZA JAVNOST 

KINOSINDIKAT ODPIRA SVOJA VRATA

a situacijaDelavsk danes ni prav rožnata. Poleg že nič kolikokrat razkritih ekonomskih dejavnikov k temu dejstvu pripomorejo grobi poskusi trganja solidarnostnih vezi med delavsko populacijo, ki predstavljajo bistvo njene moči. Ravno z namenom javne okrepitve teh vezi sta se Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ter Delavsko punkerska univerza združila v projektu KINOsindikat. KINOsindikat je družbeno kritičen prostor, namenjen vsem, ki jih zanima situacija delavcev in delavk danes in tukaj. Bistvo projekta je vzpodbujanje javne razprave, ki bo udeležence opolnomočila za boj proti odvzemanju pravic, razlaščanju in odpuščanju. Po tej poti bo KINOsindikat odpiral teme, ki znajo biti v imenu vladajočih ideologij dostikrat prezrte, a zato niso nič manj pomembne. Projekt KINOsindikat se bo prvič predstavil javnosti 28. 11. 2007 ob 18h v prostorih Doma sindikatov na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, in sicer s projekcijo hrvaškega dokumentarnega filma Naša tvornica, režiserja Željka Sarića. Naša tvornica je dokumentarni film o zadnjem delavskem boju za Tovarno tobaka Zagreb (»Tvornico duhana Zagreb - TDZ«). Boju delavk in delavcev za svoja delovna mesta, svoje dostojanstvo in svojo eksistenco. Boju, ki je bil vnaprej obsojen na neuspeh, a zato nič manj neupravičen v poskusu zaustavitve vse bolj požrešne kraje, kakor je to znala reči sindikalna zaupnica Novega sindikata in vodja delavcev v TDZ-ju. Naša tvornica je dokumentarni film, ki daje gledalcu zelo jasno vedeti, da je v same temelje   mnogih tovarn vgrajeno mnogo poštenih življenj, mnogo prelitega znoja in mnogo prelitih solz. Ravno zato je boj delavk in delavcev TDZ boj vseh nas, ki pokaže, kje se konča tolerančni prag kapitalistične gonje za profitom, in kje se začne boj za pravičnejši jutri. Jutri, v katerem se bogati kapitalisti ne bodo več mastili na račun delavcev, katerih otroci bodo stikali po smetnjakih, kakor se je izrazil eden izmed delavcev TDZ. Boj se prične in konča v jedru kapitalizma. V tovarnah. Med delavci. Projekciji filma bo sledila debata, v kateri bodo sodelovali Željko Sarić, režiser Naše tvornice,Metka Roksandić, izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za področje soupravljanja in EU, Tomaž Kšela, novinar Delavske enotnosti ter Mirsad Begić, prav tako novinar Delavske enotnosti, ki bo tudi moderator debate. Dokumentarni film je v hrvaškem jeziku brez podnapisov. Vabljeni na druženje s KINOsindikatom!

Nov 13

Odbor za mlade Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

Ljubljana, 13.11. 2007             

 SPOROČILO ZA JAVNOST 

VIDIMO SE SEDEMNAJSTEGA  NOVEMBRA! 

Živimo (najmanj) dve Sloveniji. V prvi Sloveniji se bohotijo pozitivni gospodarski kazalci, v ospredju katerih korakata zvišani stopnji gospodarske rasti in produktivnosti,  tik za njima pa padajoče stopnje brezposelnosti. V varnem zavetju teh številk živi priviligiran sloj posameznikov in posameznic, direktorjev in direktoric, lastnikov in lastnic z več kot 10.000 evri mesečnih prihodkov.

V drugi Sloveniji med drugim živi 242.000 Slovenk in Slovencev, ki na mesec zaslužijo manj kot 440 evrov. Hkrati se povečuje število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo v višini nekaj več kot 538 evrov. 119.973 upokojencev živi, ali bolje povedano, životari s  pokojnino manjšo od 400 evrov. Tudi vse več visoko izobraženih mladih pristane na denarni socialni pomoči. V začetku leta 2002 je 1065 oseb z »višjo ali več« izobrazbo prejemalo denarno socialno pomoč. Konec leta 2006 se je številka dvignila na 3565 oseb.  

V takšno, ekonomsko in socialno razklano Slovenijo je nenapovedano prihrumela inflacija. Podražitve niso prizanesle skorajda nikomur. Hrana, obleka, obutev, stanovanja, zdravstvo. Lahko si le predstavljamo, kaj pomeni nekaj odstotni dvig cen hrane v oktobru za tiste, ki živijo na temni strani slovenske zgodbe o uspehu, v tisti »drugi« Sloveniji. Po drugim strani pa  smo zelo dobro seznanjeni, kaj si o dvigu cen mislijo  nekateri promotorji »prve« Slovenije. Brez kakršnega koli moralnega mačka nam predpisujejo en dan star kruh in odvajanje od razvajenega potrošništva, odhod k drugemu ponudniku (?!).

In kaj na vse to porečemo mladi? Vsekakor smo tudi mi med tistimi, ki še kako čutimo stranske učinke sicer zloščene podobe slovenske zgodbe o uspehu.

Živimo v času in prostoru, kjer se  iskrena solidarnost spreminja v tekmovalno mreženje. Kjer je brezposelnost domnevni krovni dokaz lenobe posameznika. Kjer je  glavno družbeno gonilo povečevanje intenzivnosti dela v neskončnost, kjer je prosti čas vse bolj redka in zdravje vse bolj potrošna dobrina. Kjer je samostojno življenje v lastnem stanovanju privid daljne prihodnosti, kjer je kritični glas posameznika prej ovira kot prednost. In navsezadnje - kjer je zahteva po dvigu osnovnih plač za skromnih 11 evrov bruto razumljena kot neutemeljeno izsiljevanje (!?).

Govori se, da na mladih prihodnost stoji. A v kolikšni meri nam resnično dopuščajo  soustvarjanje lastne in dostojne prihodnosti? Zdi se, kot da je realnost ( z vsemi prej naštetimi stranskimi učinki! ) ponujena kot edina izbira, s katero se hočeš nočeš moramo slej ko prej sprijazniti. Drugače …

Tudi zato je 17. november dan, ko bomo tudi mladi pokazali, da temu ni tako. Da smo še vedno mi tisti, ki soustvarjamo lastno prihodnost in prihodnost vseh za nami. Da nismo zapadli v laž vsakodnevnega konformizma, ki še najbolje služi sebičnim interesom kapitala. Da se še kako zavedamo vloge aktivnega državljana, ki ga ni strah boriti se za svoje pravice. In morebiti tisto najpomembnejše -  da še vedno verjamemo v iskreno solidarnost vseh  v boju za skupni pravičnejši in dostojnejši jutri.

Boj za temeljne socialne in ekonomske pravice ni stvar izbire, temveč stvar odgovornosti. Zato naj bo sobota, 17. november, dan, ko bomo mladi pokazali, da smo to odgovornost pripravljeni sprejeti. Naj bo to dan, ko bomo vsem, ki so nas odpisali, češ da se utapljamo v lastni pasivnosti, s ponosom odvrnili: »Tukaj smo v boju za višje plače, za dostojno prihodnost in človeka vredno življenje!«

Nov 11

Vsi pogovori, ki potekajo v smeri iskanja rešitev glede pridobivanja članstva v sindikate, organiziranja ljudi v sindikate, kakor tudi iskanja rešitev za ustavitev trenda upadanja članstva v sindikatih se končajo tako, da konkretnih odgovorov ni :) 

Primer  »kartice ugodnosti ZSSS« je bil sprejet pozitivno, saj je bilo skupno mnenje, da tradicionalne metode novačenja oz. pridobivanja članstva, več ne delujejo dovolj dobro, ter da je potrebno članom, obstoječim in novim, ponuditi nekaj več. Vse države se več ali manj soočajo z trendom upadanja članstva (v Nemčiji so npr. izgubili polovico članstva). Problem je seveda v spremembi strukture članstva. Tradicionalne vrednote niso več dovolj in zelo pomembno je, da se resnično prebudimo in preidemo v ofenzivo. 

Na podlagi debat,  kakor tudi na podlagi primerov iz drugih držav EU, bi po mojem mnenju morali zelo resno in aktivno razmišljati tudi pri nas. 

KAKO TOREJ NAPREJ ? 

Potrebno je preiti v ofenzivo. Pomembno je imeti akcijski plan, strategijo, kako se zadeve lotiti. Potrebno je dobiti moč, da lahko »udarimo nazaj«, ter se še dodatno povezati na evropski ravni z drugimi sindikati.  Vzpostaviti »networking«, morda nekaj v stilu »YOUNG TRADE UNIONISTS NETWORK« oz. se vključiti v že obstoječe na ravni EU. Potrebna je racionalna kolektivna akcija, združiti je potrebno kolektivno razmišljanje z individualnimi željami, saj so naloge sindikata predvsem predstavljanje skupnih interesov, ozaveščanje in obramba, ter promocija interesov, mediacija, kolektivna pogajanja, posvetovalna funkcija, itd. Prav tako moramo ponovno definirati besedo »včlanjevanje«, saj se prevečkrat razume ta beseda kot sredstvo za denar.  

Kot problemi, zaradi česar prihaja do upadanja članstva, so predvsem naslednji: 

  • Problem generacije (mladi niso organizirani)
  • Članstvo je predvsem pasivno
  • Premalo finančnih sredstev
  • Nezadostna organiziranost tam, kjer se pojavlja prekarno delo
  • Nezadostna oz. počasna prilagodljivost na spremembe glede oblik delovnih razmerij
  • Preveč konzervativne metode za narediti nekaj novega
  • Premalo ljudi
  • Premalo predanosti pri ljudeh, ki opravljajo sindikalno delo
  • Ni strategije
  • Premalo ali nič ljudi, ki bi se ukvarjali izključno z organiziranjem in včlanjevanjem
  • Premalo interesa v panožnih sindikatih za pridobivanje novega članstva

Načini kako to spremeniti so seveda različni. Potrebno je biti aktiven, potrebno je imeti strategijo in najbolj pomembno, potrebno je biti izurjen. (Primer Poljske je, da je npr. SOLIDARNOSC namenila 5 % celotnega proračuna organizacije izključno za sindikalno organiziranje in novačenje novih članov. Njihov model temelji na pridobivanju članov predvsem na panožni ravni. ) 

RAZMIŠLJANJE IN PREDLOGI 

Kako torej prenesti primere dobrih praks v naše okolje in nadgraditi to, kar smo uspeli narediti do sedaj. Potrebno se je po mojem mnenju zavedati, da moramo nujno spremeniti tradicionalne metode pridobivanja novih članov. Ljudem je potrebno dati jasen odgovor na vprašanje »KAJ MI POMENI/PREDSTAVLJA ČLANSTVO V SINDIKATU ?«, predvsem pa je za uspešno delo potrebna dobra strategija.  Osebno mislim, da smo na dobri poti in v nekaterih pogledih celo pred sindikati iz drugih držav, vendar je potrebno graditi naprej. 

Kaj bi bilo potrebno narediti: 

  • Velikokrat imajo ljudje mnogo razlogov, zakaj NE biti član.  Zato je potrebno definirati te probleme, predvsem definirati vsak »NE«. Primarno je torej potrebno odgovoriti oziroma najti odgovor za vsak ne (za vso populacijo, moški, ženske, itd.). Definicija bi se lahko morda opravila tudi z kakšno javnomnenjsko raziskavo, da dejansko dobimo čim boljšo sliko, zakaj ljudje odgovarjajo z NE. Potem lahko definiramo odgovore in lažje pristopimo do ljudi.
  • Potrebno je na obstoječih mestih, kjer imamo članstvo biti viden. Tam, kjer nas ne poznajo oz. kjer nimamo članstva, je potrebno širiti vpliv, da nas ljudje spoznajo. Potrebno je biti konkreten.
  • Osredotočiti se je potrebno na člana, ubrati torej oseben pristop
  • Potrebno je voditi »akcijo« v smislu KAKO kaj delamo in ne KAJ delamo
  • Potrebno je biti konkreten
  • Potrebno je »delati« voditelje, sindikalne voditelje
  • Potrebno bi bilo organizirati npr. »SINDIKALNO AKADEMIJO«, ki bi npr. letno izobrazila 20-30 ljudi. Naučiti ljudi kako novačiti, naučiti jih prijemov, naučiti jih odgovorov, sistema novačenja, napraviti iz njih neodvisne, trenirane ljudi za novačenje. (recimo, neke vrste – posebej zaposleni aktivisti.) To bi po mojem mnenju morali opravljati tudi sekretarji dejavnosti na območnih organizacijah, in to mnogo bolj aktivno, kot se to dela sedaj.
  • Še bolj aktivno učiti in izobraževati sindikate v podjetjih, ne samo zaupnike, tudi člane !!!
  • Potrebuje se »vodja«, nekdo, ki bi vodil celotni projekt sindikalne organiziranosti in pridobivanja novih članov.
  • Potrebno je najti nove pristope do potencialnih članov, ne samo do mladih, temveč tudi do npr. migrantov, sezonskih delavcev, ter do tistih, ki delajo v oblikah prekarnega dela itd. Zakaj ne včlanjevati oz. pomagati tudi tem ljudem ?
  • Izvajati je potrebno »testne projekte«, in nadaljevati ob pozitivnih odzivih, v nasprotnem primeru pa je potrebno tudi kdaj »stopiti nazaj« in razmisliti kaj spremeniti. Potrebno je sistematično graditi zaupanje v sindikat.
  • Višje izobraženim kadrom je potrebno ponuditi identiteto, sindikalno identiteto v povezavi z njihovim poklicem.
  • Potrebno je opraviti strateško raziskavo znotraj podjetij oz. družb, in najti odgovore na vse tisto, kar ljudi najbolj moti in jim ponuditi rešitev znotraj članstva v sindikatu
  • Ustanoviti npr. »SINDIKALNO SVETOVALNICO« za člane in morda za nečlane in potencialne člane, neke vrste »SINDIKALNO PRVO POMOČ« (npr. za študente, za pripravnike ob prvi zaposlitvi, ipd.)
  • V primeru izstopnih izjav, vzpostaviti oseben kontakt z ljudmi, zakaj so se odločili izstopiti, in jih poskušati prepričati naj ostanejo člani.
  • Delovati bolj aktivno preko svetov delavcev v družbah, potrebno je izuriti člane sveta delavcev.
  • Potrebno je ljudi pritegniti posredno, ne vedno direktno. (npr. organiziranje različnih tečajev (npr. Joga, delavnice »KAKO IZGUBITI TEŽO?« ipd.), zadeve s katerimi se ljudje identificirajo in jih zanimajo, potem organiziranje športnih dogodkov, zabav ipd., ter znotraj teh dogodkov širiti sindikalni aktivizem - posredno. S tem se tudi ustvarja v javnosti drugačna podoba organizacije, organizacije, ki je blizu ljudem in ljudje se lažje identificirajo z njo.
  • Za vse našteto je potrebno seveda več sredstev.

NOVE STRATEGIJE – KAKO ? 

Nekaj od omenjenih stvari smo morda že naredili, bodisi smo se o nekaterih stvareh tudi že pogovarjali in vsekakor nam problemi niso tuji. Vemo kaj želimo, zato kaj narediti in kako naprej: 

  • Izdelati strategijo
  • Ustvariti »ekipo«, odgovorno za organiziranost in pridobivanje članov
  • Izobraziti nove ali že zaposlene ljudi samo v namen pridobivanja novih članov (aktiviste)
  • Začeti z predstavljanjem sindikata in njegove vloge v družbi že v srednjih šolah. (Primer Švedske – informiranje o sindikatu začnejo izvajati v srednjih šolah, brez interesa včlanjevati dijake. S tem »gradijo vezi«, dijake izobražujejo in osveščajo kaj pridobijo s članstvom v sindikatu. Tako »izobraževanje« in »graditev vezi« botruje temu, da se večina včlani ob prvi zaposlitvi.) Dati vedeti, da smo tukaj in predvsem ZAKAJ !
  • Organizirati konstantno izobraževanje (npr. MLADI 1, MLADI 2) v srednjih šolah in tudi na fakultetah
  • Organizirati čim več dogodkov (npr. nogometni turnir, tečaje, koncerte, itd.), BITI VIDEN !
  • Organizirati »SINDIKALNO PRVO POMOČ«  
  • Izdelati brošure, ki bodo mladim in ostalim potencialnim članom dale jasne odgovore kaj dela sindikat in predvsem KAKO dela sindikat

 Na dobri poti smo, vendar nas čaka še veliko dela in čas je, da se samo vprašamo KAKO bomo to naredili ? Skupaj zmoremo ! 

 

POVEZAVE VREDNE POZORNOSTI 

http://www.etui-rehs.org/

http://www.labourline.org/

http://www.ewcdb.eu/

http://www.worker-participation.eu/

http://www.thetake.org/